1655 Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije. Cerkev ni nič drugega kakor “božja družina”. Od vsega začetka so jedro Cerkve pogosto sestavljali tisti, ki so “z vso svojo hišo” sprejeli vero (prim. Apd 18,8). Ko so se spreobrnili, so tudi želeli, da bi se zveličala “vsa njihova hiša”(prim. Apd 16, 31 in 11, 14). Te družine, ki so postale verne, so bile otočki krščanskega življenja sredi neverujočega sveta.

1656 V naših dneh so v svetu, ki je pogostokrat tuj in celo sovražen veri, verne družine kot živa in izžarevajoča ognjišča vere prvenstveno pomembne. Zato 2. vatikanski koncil poimenuje družino s starim izrazom “Ecclesia domestica” – domača Cerkev (C 11; prim. OD 21). V krogu družine so starši svojim otrokom “z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic” (C 11).

1657 Tu se na prednosten način uveljavlja krstno duhovništvo družinskega očeta, matere, otrok in vseh družinskih članov “v prejemanju zakramentov, v molitvi, v zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo” (C 10). Družina je tako prva šola krščanskega življenja in “šola za bogatitev človečnosti” (CS 52, 1). Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja.

1658 Treba je spomniti še na nekatere ljudi, ki so zaradi konkretnih razmer, v katerih morajo živeti – in to pogostokrat proti svoji volji – posebno blizu Jezusovemu srcu in ki torej zaslužijo naklonjenost in gorečo skrb Cerkve ter posebno njenih pastirjev: veliko število samskih ljudi. Mnogi od njih ostanejo brez človeške družine, pogostokrat zaradi revščine. Obstajajo taki, ki živijo svoj položaj v duhu blagrov, ko na vzoren način služijo Bogu in bližnjemu. Vsem tem je treba odpreti vrata družin, “domačih Cerkva” in vélike družine, ki je Cerkev. “Nihče ni na tem svetu brez družine; Cerkev je dom in družina za vse, zlasti za tiste, 'ki se trudijo in so obteženi’” (Mt 11,28; FC 85).

NA KRATKO

1659 Sv. Pavel pravi: “Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev (...). Ta skrivnost je velika; s tem mislim na razmerje Kristusa do Cerkve” (Ef 5,25.32).

1660 Zakonsko zavezo, po kateri mož in žena vzpostavita med seboj intimno skupnost življenja in ljubezni, je utemeljil in obdaril s njenimi lastnimi zakonitostmi Stvarnik. Po svoji naravi je naravnana tako na blagor zakoncev kakor na roditev in vzgojo otrok. Zakonsko zavezo med krščenimi je Kristus Gospod povzdignil k dostojanstvu zakramenta (prim. CS 48,1; CIC, kan 1055, par. 1).

1661 Zakrament zakona naznačuje zedinjenje Kristusa in Cerkve. Ta zakrament daje poročencema milost, da se ljubita z ljubeznijo, s katero je Kristus ljubil svojo Cerkev; tako spopolni milost zakramenta človeško ljubezen poročencev, utrjuje njuno nerazvezljivo enoto in ju posvečuje na poti večnega življenja (trid. c.zb: DS 1799).

1662 Zakon temelji na privolitvi pogodbenikov, se pravi na volji, da se podarita drug drugemu in dokončno z namenom, da živita zvesto in rodovitno zavezo ljubezni.

1663 Ker sklenitev zakona postavi oba zakonca v javni življenjski stan v Cerkvi, je prav, da je njeno obhajanje javno, v okviru liturgičnega slavja, pred duhovnikom (ali kvalificirano pričo Cerkve), pričami in zborom vernikov.

1664 Enost, nerazvezljivost in odprtost za rodovitnost so za zakon bistvene. Mnogoženstvo je nezdružljivo z enostjo zakona; razveza loči to, kar je Bog združil; odklanjanje rodovitnosti odvrača zakonsko življenje od njegovega “najodličnejšega daru”, od otroka (CS 50,1).

1665 Ponovna sklenitev zakona ločencev za življenja zakonitega sozakonca je v nasprotju z božjo zamislijo in postavo, kakor glede tega uči Kristus. Ločenca nista ločena od Cerkve, a ne moreta pristopiti k svetemu obhajilu. Živela bosta svoje krščansko življenje zlasti z vzgajanjem svojih otrok v veri.

1666 Krščanska družina je kraj, kjer otroci prejmejo prvo oznanilo vere. Zato se družinski dom zelo upravičeno imenuje “domača Cerkev”, skupnost milosti in molitve, šola človeških kreposti in krščanske ljubezni.