STAROZAVEZNO DUHOVNIŠTVO

1539 Izvoljeno ljudstvo je Bog vzpostavil kot “kraljestvo duhovnikov in svet narod” (2 Mz 19,6; prim. Iz 61,6). Toda znotraj izraelskega ljudstva je Bog izbral enega od dvanajstih rodov, namreč Levijev rod, in ga oddelil za liturgično službo (prim. 4 Mz 1, 48-53); Bog sam je njegova dediščina (prim. Joz 13,33). Poseben obred je podeljeval posvečenje za duhovništvo stare zaveze (prim. 2 Mz 29, 1-30; 3 Mz 8). Duhovniki so tu “postavljeni ljudem v korist za to, kar se nanaša na Boga, da darujejo darove in daritve za grehe” (Heb 5,1).

1540 Čeprav je bilo to duhovništvo postavljeno za oznanjevanje božje besede (prim. Mal 2,7-9) in za to, da bi z daritvami in molitvijo vzpostavljalo občestvo z Bogom, ostaja kljub temu nesposobno za izvšitev odrešenja, saj mora nenehoma ponavljati daritve in ne more priti do dokončnega posvečenja (prim. Heb 5,3; 7,27; 10,1-4), katerega je mogla uresničiti edinole Kristusova daritev.

1541 Toda liturgija Cerkve vidi v Aronovem duhovništvu in v levitski službi, kakor tudi v postavitvi sedemdesetih “starešin” (prim. 4 Mz 11,24-25), predpodobe posvečenega duhovništva nove zaveze. Tako v latinskem obredu Cerkev moli v posvetilnem hvalospevu za posvečenje škofov:
Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa … skozi vso staro zavezo si začenjal oblikovati svojo Cerkev; od začetka si določil ljudstvo, ki je izšlo iz Abrahama, da postane sveto ljudstvo; postavil si poglavarje in duhovnike in vedno poskrbel za službo pri svojem svetišču …

1542 Pri posvečenju duhovnikov moli Cerkev:

Gospod, presveti Oče,(...) že v stari zavezi si kot naznanitev prihodnjih zakramentov postavil na čelo svojega ljudstva velike duhovnike, ki naj bi ga vodili, izbral pa si tudi druge može, ki si jih pridružil njihovi službi in so jim pomagali pri njihovi nalogi. Tako si priobčil sedemdeseterim možem, polnim modrosti, duha, ki si ga bil dal Mojzesu, in dal si, da so Aronovi sinovi bili deležni posvečenja, ki ga je bil prejel njihov oče.

1543 In v posvetilni molitvi za diakone Cerkev izpoveduje:

Presveti Oče,(...) za graditev tega novega templja, Cerkve, si postavil služabnike treh različnih redov, škofe, duhovnike in diakone, ki naj ti, eni kakor drugi, služijo kakor nekoč v stari zavezi; za službo v tvojem bivališču si oddelil sinove Levijevega rodu in si bil njihova dediščina.

Eno samo Kristusovo duhovništvo

1544 Vse predpodobe starozaveznega duhovništva najdejo svojo spolnitev v Jezusu Kristusu, “edinem sredniku med Bogom in ljudmi” (1 Tim 2,5). Na Melkizedeka, “duhovnika Boga Najvišjega” (1 Mz 14,18), gleda krščansko izročilo kot na predpodo duhovništva Jezusa Kristusa, edinega “velikega duhovnika po Melkizedekovem redu” (Heb 5,10; 6,20), “svetega, nedolžnega, brezmadežnega (Heb 7,26), ki je “z eno daritvijo za vselej naredil popolne tiste, ki jih posvečuje” (Heb 10,14), to je po eni sami žrtvi na križu.

1545 Kristusova odrešilna daritev je ena sama, izvršena enkrat za vselej. In vendar postaja navzoča v evharistični daritvi Cerkve. Isto velja za eno samo Kristusovo duhovništvo: navzoče postaja po službenem duhovništvu, ne da bi se pri tem zmanjšala enkratnost Kristusovega duhovništva. “Et ideo solus Christus est verus sacerdos, alii autem ministri eius” – “In zato je samo Kristus resničen duhovnik, drugi pa so njegovi služabniki” (sv. Tomaž Akv., haebr. 7,4).

Dve deležnosti enega samega Kristusovega duhovništva

1546 Kristus, veliki duhovnik in edini srednik, je iz Cerkve napravil “kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta” (Raz 1,6; prim. Raz 5,9-10; 1 Pt 2,5.9). Celotna skupnost verujočih je kot takšna duhovniška. Verniki izvršujejo svoje krstno duhovništvo – vsak po svoji poklicanosti – prek svoje deležnosti pri poslanstvu Kristusa, duhovnika, preroka in kralja. Po zakramentih krsta in birme so verniki “posvečeni (...) za sveto duhovništvo” (C 10).

1547 Čeprav je službeno ali hierarhično duhovništvo škofov in duhovnikov ter skupno duhovništvo vseh vernikov “eno in drugo, vsako na svoj poseben način, deležno edinega Kristusovega duhovništva”, se vendarle med seboj bistveno razlikujeta, čeprav sta “naravnani drugo na drugo” (C 10). V kakšnem smislu? Medtem ko se skupno duhovništvo vernikov uresničuje v razvijanju krstne milosti, življenju iz vere, upanja in ljubezni, življenja po Duhu, pa je službeno duhovništvo v službi skupnega duhovništva in je usmerjeno na razvijanje krstne milosti vseh kristjanov. Službeno duhovništvo je eno od sredstev, po katerih Kristus nenehno zida in vodi svojo Cerkev. Zaradi tega se prenaša naprej po posebnem zakramentu, zakramentu svetega reda.

In persona Christi Capitis – V osebi Kristusa-glave …

1548 V cerkvenem služenju posvečenega služabnika je Kristus sam navzoč svoji Cerkvi kot glava svojega telesa, pastir svoje črede, veliki duhovnik odrenjske daritve, učitelj resnice. To izraža Cerkev, ko pravi, da duhovnik v moči zakramenta svetega reda deluje in persona Christi Capitis (prim. C 10,28; B 33; Š 11; D 2,6):

Isti duhovnik Kristus Jezus je tisti, čigar vlogo v resnici opravlja njegov služabnik. Če je namreč le-ta zaradi duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel, upodobljen po vélikem duhovniku Kristusu, tedaj ima oblast, da deluje v moči Kristusa samega, katerega ponavzočuje (virtute ac persona ipsius Christi) (Pij XII., enc. “Mediator Dei”).

Christus est fons totius sacerdotii: nam sacerdos legalis erat figura ipsius, sacerdos autem novae legis in persona ipsius operatur. – Kristus je studenec celotnega duhovništva: kajti duhovnik pod postavo je bil njegova predpodoba, duhovnik nove postave pa deluje v njegovi osebi (sv.Tomaž Akv., s.th. 3,22,4).

1549 Po posvečenih nositeljih cerkvene službe, zlasti po škofih in duhovnikih, postane navzočnost Kristusa kot poglavarja Cerkve vidna sredi skupnosti verujočih (prim. C 21). Po lepem izrazu sv. Ignacija Antiohijskega je škof typos tou Patros: škof je kakor živa podoba Boga Očeta (trall. 3,1; prim. magn. 6,1).

1550 Te Kristusove navzočnosti v posvečenem nositelju cerkvene službe ne smemo razumevati tako, kakor da bi bil le-ta zavarovan zoper vse človeške slabosti, duha gospodovalnosti, zmot, celo greha. Moč Svetega Duha ne jamči na isti način za vsa dejanja nositeljev cerkvene službe. Medtem ko je pri zakramentih to jamstvo tako močno zagotovljeno, da niti greh nositelja službe ne more preprečiti sadu milosti, pa obstajajo mnoga druga dejanja, kjer človeški odtis nositelja službe pušča sledove, ki niso vselej znamenje zvestobe evangeliju in ki morejo zaradi tega škodovati apostolski rodovitnosti Cerkve.

1551 To duhovništvo je službeno. “Ta naloga, ki jo je Gospod zaupal pastirjem svojega ljudstva, je pravo služenje” (C 24). V celoti se nanaša na Kristusa in na ljudi. V celoti je odvisno od Kristusa in njegovega edinega duhovništva; in postavljeno je bilo v korist ljudi in cerkvene skupnosti. Zakrament svetega reda priobčuje “sveto oblast”, ki ni katera druga kakor Kristusova oblast. Izvajanje te avtoritete (oblasti) se mora torej meriti po vzoru Jezusa Kristusa, ki se je iz ljubezni napravil za zadnjega in za služabnika vseh (prim. Mr 10,43-45; 1 Pt 5,3). “Gospod je jasno dejal, da je skrb, izkazovana njegovi čredi, dokaz ljubezni do njega” (sv. Janez Krizostom, sac. 2,4; prim. Jn 21,15-17).

“V imenu vse Cerkve”

1552 Naloga službenega duhovništva ni le ponavzočevati Kristusa – glavo Cerkve – pred zborom vernih; službeno duhovništvo deluje tudi v imenu vse Cerkve, ko postavlja pred Boga molitev Cerkve (prim. B 33) in zlasti ko daruje evharistično žrtev (prim. C 10).

1553 “V imenu vse Cerkve” ne pomeni, da so duhovniki pooblaščenci skupnosti. Molitev in daritev Cerkve sta neločljivi od molitve in daritve Kristusa, njenega Gospoda. Zmeraj je to bogočastje Jezusa Kristusa v Cerkvi in po njej. Celotna Cerkev, Kristusovo telo, je tista, ki moli in ki se “po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu” v edinosti Svetega Duha daruje Bogu Očetu. Celotno telo, caput et membra, moli in se daruje, in zato se tisti, ki so v telesu posebej služabniki tega telesa, imenujejo ne le Kristusovi služabniki, marveč tudi služabniki Cerkve. Prav zaradi tega, ker ponavzočuje Kristusa, more službeno duhovništvo ponavzočevati tudi Cerkev.