Po mojem je molitev polet srca, to je preprost pogled, naravnan k nebesom, molitev je klic hvaležnosti in ljubezni sredi preizkušnje in sredi veselja (sv. Terezija Deteta Jezusa, ms. autob. C 25r).

Molitev kot božji dar

2559 “Molitev je povzdigovanje duha k Bogu ali prošnja k Bogu za ustrezne dobrine” (sv. Janez Damaščan, f. o. 3,24). Od kod govorimo, ko molimo? Z višine našega napuha in naše samovoljnosti ali iz “globočine” (Ps 130,14) ponižnega in skesanega srca? Kdor se ponižuje, je povišan (prim. Lk 18,9-14). Ponižnost je temelj molitve. “Ne vemo, kaj je treba prositi, kakor je treba” (Rim 8,26). Ponižnost je priprava za prejem nezasluženega daru molitve: Človek je pred Bogom berač (prim. sv. Avguštin, serm. 56,6,9).

2560 “Če bi poznala božji dar!” (Jn 4,10). Čudo molitve se razodene prav tam, ob studencih, kamor prihajamo iskat vodo: tam Kristus prihaja naproti vsakemu človeškemu bitju, on nas prvi išče in on sam prosi, da bi pil. Jezus je žejen, njegova prošnja prihaja iz globočine Boga, ki hrepeni po nas. Molitev, naj to vemo ali ne, je srečanje božje žeje in naše žeje. Bog je žejen, da bi mi bili žejni njega (prim. sv. Avguštin, quaest. 64,4).

2561 “Ti bi ga prosila in dal bi ti žive vode” (Jn 4,10). Naša prošnja je paradoksalno odgovor. Odgovor na tožbo živega Boga: “Mene, studenec žive vode, so zapustili, da si izkopljejo kapnice, razpokane vodnjake!” (Jer 2,13), odgovor vere na nezasluženo obljubo odrešenja, zveličanja (prim. Jn 7,37-39; Iz 12,3; 51,1), odgovor ljubezni na žejo edinega Sina (prim. Jn 19,28; Zah 12,10; 13,1).

Molitev kot zaveza

2562 Od kod prihaja človekova molitev? Naj bo govorica molitve že kakršnakoli (kretnje ali besede), vedno moli ves človek. Vendar ko hoče Sveto pismo označiti kraj, od koder izvira molitev, govori včasih o duši ali o duhu, najpogosteje o srcu (več ko tisočkrat). Srce je tisto, ki moli. Če je srce daleč od Boga, je tudi izražanje molitve prazno.

2563 Srce je prebivališče, kjer sem, kjer prebivam (po semitskem ali svetopisemskem izražanju: kamor “stopim dol”). Srce je naše skrito središče, ki ga naš um in drugi ljudje ne morejo doumeti. Samo božji Duh ga more preiskovati in spoznavati. Srce je kraj odločanja v najgloblji globini naših psihičnih teženj. Srce je kraj resnice, kjer izbiramo življenje ali smrt. Srce je kraj srečevanja, saj po podobnosti z Bogom živimo v odnosu: srce je kraj zaveze.

2564 Krščanska molitev je odnos zaveze med Bogom in človekom v Kristusu. Je božja in človekova dejavnost; izvira iz Svetega Duha in iz nas, vsa je naravnana k Očetu, v zedinjenju s človeško voljo učlovečenega Božjega Sina.

Molitev kot občestvo

2565 V novi zavezi je molitev živi odnos božjih otrok s svojim neskončno dobrim Očetom, z njegovim Sinom Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom. Milost božjega kraljestva je “zedinjenje celotne svete Trojice s celotnim duhom” (sv. Gregor Nacianški, or. 16,9). Življenje molitve je torej biti trajno v navzočnosti trikrat svetega Boga in v občestvu z njim. To občestvo (communio) življenja je vedno možno, ker smo po krstu postali eno s Kristusom (prim. Rim 6,5). Molitev je krščanska, kolikor je občestvo s Kristusom in se razprostranja v Cerkev, ki je njegovo telo. Razsežnosti molitve so razsežnosti Kristusove ljubezni (prim. Ef 3,18-21).