1430 Kot že pri prerokih tako Jezusov klic k spreobrnjenju in pokori ne meri najprej na zunanja dela, na “raševino in pepel”, post in mrtvenje, marveč na spreobrnjenje srca, na notranjo pokoro (spokornost). Brez nje ostanejo spokorna dela brezplodna in lažna; nasprotno pa notranja spokornost sili, da se ta naravnanost pokaže v vidnih znamenjih, kretnjah in delih spokornosti (prim. Jl 2,12- 13; Iz 1,16-17; Mt 6,1-6.16-18).

1431 Notranja pokora je korenita preusmeritev vsega življenja, vrnitev, spreobrnjenje k Bogu z vsem svojim srcem, prenehanje greha, mrzitev zla, z odklanjanjem zlih dejanj, ki smo jih storili. Hkrati vsebuje željo in odločnost, da spremenimo življenje z upanjem na božje usmiljenje in zaupanjem v pomoč njegove milosti. To spreobrnjenje srca spremljata zveličavna bolečina in bridkost, ki so ju Očetje imenovali “animi cruciatus (mrtvenje duha)”, “compunctio cordis (potrtost srca)” (prim. Trid. koncil: DS 1677-1678; 1705; Rim. kat. 3,5,4).

1432 Človekovo srce je okorno in zakrknjeno. Potrebno je, da Bog da človeku novo srce (prim. Ezk 36,26-27). Spreobrnenje je predvsem delo božje milosti, ki stori, da se naša srca vrnejo Bogu: “Obrni nas, Gospod, k sebi, in se spreobrnemo!” (Žal 5,21). Bog nam daje moč, da znova začnemo. Ko odkrijemo veličino božje ljubezni, tedaj pretreseta naše srce grozota in teža greha in srce se začne se bati, da bi žalilo Boga z grehom in bilo ločeno od njega. Človeško srce se spreobrne, ko gleda k njemu, ki so ga prebodli naši grehi (prim. Jn 19,37; Zah 12,10):

Uprimo svoje oči v Kristusovo kri in spoznajmo, kako je dragocena njegovemu Očetu, saj je, prelita za naše odrešenje, pripravila vsemu svetu milost kesanja (sv. Klemen Rimski, Kor. 7,4).

1433 Od velike noči naprej Sveti Duh “prepričuje” svet glede greha” (Jn 16,8-9), da bi vedeli, da svet ni veroval v tistega, ki ga je poslal Oče. Toda prav isti Duh, ki razkriva greh, je Tolažnik (prim. Jn 15,26), ki daje človekovemu srcu milost kesanja in spreobrnjenja (prim. Apd 2,36-38; prim. Janez Pavel II., SvD 27-48).