1849 Greh je pregrešitev zoper razum, resnico in pravilno vest; greh je pomanjkanje resnične ljubezni do Boga in do bližnjega, in to zaradi napačne navezanosti na določene dobrine. Greh rani človekovo naravo in prizadene škodo človeški solidarnosti. Bil je opredeljen kot “beseda, dejanje ali želja, ki so v nasprotju z večno postavo” (v. Avguštin, Faust. 22,27; sv. Tomaž Akvinski, s.th 1-2, 71, 6).

1850 Greh je žalitev Boga: “Zoper tebe samega sem grešil, in kar je hudo pred teboj, sem storil” (Ps 51,6). Greh se obrača zoper božjo ljubezen do nas, in odvrača od nje naša srca. Greh je – kakor prvi greh – nepokorščina, upor zoper Boga z voljo postati “kakor Bog”, spoznavajoč in določajoč dobro in hudo (1 Mz 3, 5). Tako je greh “ljubezen do sebe prav do preziranja Boga” (sv. Avguštin, civ. 14, 28). Po tem prevzetnem poveličevanju samega sebe je greh v diametralnem nasprotju z Jezusovo pokorščino, ki je izvršila odrešenje (prim. Flp 2,6-9).

1851 Greh prav v Jezusovem trpljenju, v katerem ga je Kristusovo usmiljenje premagalo, najbolje razkriva svojo nasilnost in svojo mnogoternost: nevernost, morilsko sovraštvo, odklanjanje in zasmehovanje s strani voditeljev in ljudstva, Pilatovo podlost in okrutnost vojakov, Judovo izdajstvo, tako bridko za Jezusa, Petrovo zatajitev in pobeg učencev. Vendar pa prav v uri teme in kneza tega sveta (prim. Jn 14,30) postane v tajnosti Kristusova žrtev vrelec, iz katerega se bo neusahljivo izlivalo odpuščanje naših grehov.