“Učenik, kaj naj storim …?”

2052 “Učenik, kaj naj dobrega storim, da dosežem večno življenje?” Mladeniču, ki mu zastavi to vprašanje, Jezus najprej odgovori tako, da ga spomni, da mora Boga priznati kot “edino dobrega”, kot najvišje dobro, kot vir vsega dobrega. Nato mu Jezus izjavlja: “Če pa hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi!” Sogovorniku navede zapovedi, ki se tičejo ljubezni do bližnjega: “Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater!” Končno Jezus te zapovedi strne v pozitiven stavek: “Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!” (Mt 19,16-19)

2053 Prvemu odgovoru sledi drugi: “Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj kar imaš in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj!” (Mt 19,21) Ta odgovor ne preklicuje prvega. Hoja za Jezusom Kristusom obsega spolnjevanje zapovedi. Postava ni odpravljena (prim. Mt 5,17), marveč je človek povabljen, naj jo znova najde v osebi svojega Učenika, ki je popolna spolnitev postave. V treh sinoptičnih evangelijih se Jezusov poziv bogatemu mladeniču, naj gre za njim v poslušnosti učenca in v izpolnjevanju zapovedi, navezuje na poziv k uboštvu in k čistosti (prim. Mt 19,6-12.21.23-29). Evangelijski sveti so neločljivi povezani z zapovedmi.

2054 Jezus je povzel desetere zapovedi, a je razkril moč Duha, ki deluje v njihovi črki. Oznanjal je “pravičnost”, ki je “večja kot pismoukov in farizejev” (Mt 5,20), pa tudi večja kakor modrost poganov (prim. Mt 5,46-47). Razvil je vse zahteve teh zapovedi: “Slišali ste, da je bilo rečeno prednikom: 'Ne ubijaj!’... Jaz pa vam pravim: vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.” (Mt 5,21-22).

2055 Ko Jezusa vprašajo: “Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?” (Mt 22,36), odgovori: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bižnjega kakor sam sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki” (Mt 22,37-40; prim. 5 Mz 6,5; 3 Mz 19,18). Desetere božje zapovedi moramo razlagati v luči te dvojne in ene same zapovedi tiste ljubezni, ki je spolnitev postave.

Zapovedi: ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne poželi, pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe. Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej spolnitev postave (Rim 13,9-10).

Dekalog v Svetem pismu

2056 Izraz “dekalog” (desetere božje zapovedi) pomeni dobesedno “deset besed” (2 Mz 34,28; 5 Mz 4,13; 10,4). Te “desetere besede” je Bog svojemu ljudstvu razodel na sveti gori. Zapisal jih je “s svojim prstom” (2 Mz 31,18; 5 Mz 5,22), v primerjavi z drugimi zapovedmi, ki jih je zapisal Mojzes (prim. 5 Mz 31,9.24). Te desetere zapovedi so božje besede v posebno odličnem smislu. Ohranjene so nam v Drugi Mojzesovi knjigi (prim. 2 Mz 20,1-17) in v Peti Mojzesovi knjigi (prim. 5 Mz 5,6-22). Že v Stari zavezi se svete knjige sklicujejo na “desetere besede” (prim. npr Oz 4,2; Jer 7,9; Ezk 18,5-9), a njihov polni pomen je bil razodet šele v Novi zavezi v Jezusu Kristusu.

2057 Deset zapovedi je treba razumeti v miselni zvezi z izhodom iz Egipta, ki je veliko osvoboditveno božje dejanje v središču stare zaveze. Naj so te “desetere besede” formulirane kot negativne zapovedi, to je kot prepovedi ali pa kot pozitivne zapovedi (kot je: “spoštuj očeta in mater”), v vsakem primeru naznačujejo pogoje za življenje, ki je osvobojeno suženjstva greha. Dekalog je pot življenja:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, hodi po njegovih potih in spolnjuj njegove zapovedi, zakone in naredbe! In živel boš in se množil … (5 Mz 30,16)

Ta osvobajajoča moč deseterih zapovedi se po kaže na primer v zapovedi o sobotnem počitku, namenjenem tudi tujcem in sužnjem:
Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in da te je Gospod, tvoj Bog, izpeljal odondod z močno roko in s stegnjenim laktom (5 Mz 5,15).

2058 “Desetere besede” na kratko povzemajo in razglašajo božjo postavo: “Te besede je Gospod govoril vsej vaši občini na gori iz ognja, oblaka in teme z močnim glasom in jim nič ni dodal, nato jih je napisal na dve kamniti tabli in jih izročil meni” (5 Mz 5,22). Zato se ti dve tabli imenujeta “pričevanje” (2 Mz 25,16). Vsebujeta namreč določila glede zaveze, sklenjene med Bogom in njegovim ljudstvom. Ti dve “tabli postave” (2 Mz 31,18; 32,15; 34,29) morata biti položeni v “skrinjo postave” (2 Mz 25,16; 40,1-2).

2059 “Desetere besede” je izrekel Bog znotraj teofanije, se pravi, ko se je prikazal (“Od obličja do obličja je Gospod govoril z vami na gori iz ognja”, 5 Mz 5,4). Te besede sodijo razodevanju, v katerem Bog razkriva samega sebe in svojo slavo. Z darom zapovedi podari Bog samega in svojo sveto voljo. Ko Bog daje, da ljudje spoznajo njegovo hotenje, razodeva sebe svojemu ljudstvu.

2060 Podaritev zapovedi in postave je del zaveze, ki jo je Bog sklenil s svojimi. Kot pravi Druga Mojzesova knjiga je bilo razodetje “desetih besed” podeljeno med predložitvijo zaveze (prim. 2 Mz 19) in sklenitvijo zaveze (prim. 2 Mz 24), – potem ko se je ljudstvo obvezalo, da bo “storilo” vse, kar je Gospod rekel in da bodo “ubogali” (2 Mz 24,7). Nikdar se izročitev deseterih zapovedi ne izvrši šele potem, ko je bilo dano opozorilo na zavezo. (“Gospod, naš Bog, je sklenil z nami zavezo na Horebu”, 5 Mz 5,2).

2061 Zapovedi dobijo svoj polni pomen šele znotraj zaveze. Po pričevanju Svetega pisma dobi človekova nravna dejavnost ves svoj smisel v zavezi in z zavezo. Prva od “deseterih besed” kliče v spomin prvotno božjo ljubezen do svojega ljudstva:

Kakor je kot kazen za greh obstajal prehod iz raja svobode v suženjstvo tega sveta, iz istega razloga se prvi stavek deseterih besed, prva beseda božjih zapovedi, nanaša na svobodo: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti” (2 Mz 20,2; 5 Mz 5,6)(Origen, hom. in Ex. 8,1).

2062 Zapovedi v pravem pomenu nastopijo šele na drugem mestu; zapovedi izrekajo to, kar je vključeno v tisti pripadnosti Bogu, ki jo vzpostavlja zaveza. Nravno življenje je odgovor na ljubečo Gospodovo pobudo. Nravna eksistenca je hvaležnost, Bogu izkazovano češčenje in zahvalno bogočastje. Je sodelovanje pri načrtu, ki ga Bog hoče uresničiti v zgodovini.

2063 Zavezo in dialog med Bogom in človekom izpričuje tudi dejstvo, da so vse obveznosti izrečene v prvi osebi (“Jaz sem Gospod …”) in naslovljene na drug osebek (“ti …”). V vseh božjih zapovedih osebni zaimek v ednini označuje naslovnika. Istočasno kakor vsemu ljudstvu daje Bog spoznati svojo voljo vsakomur posebej.

Gospod je zapovedal ljubezen do Boga in učil pravičnost do bližnjega, da bi človek ne bil niti krivičen niti nevreden Boga. Tako je z deseterimi zapovedmi Bog človeka pripravljal, da bi postal njegov prijatelj in bi imel z bližnjim le eno srce … Besede deseterih zapovedi ostanejo enako pri nas /kristjanih/. Nikakor niso bile odpravljene, prejele so namreč dopolnitev in razvitje z dejstvom Gospodovega prihoda v mesu (sv. Irenej, her. 4,16,3-4).

Desetere božje zapovedi v izročilu Cerkve

2064 V zvestobi do Svetega pisma in v skladu z Jezusovim zgledom je izročilo Cerkve deseterim božjim zapovedim priznavalo pomembnost in smisel prvega reda.

2065 Od svetega Avguština dalje imajo desetere zapovedi prevladujoče mesto v katehezi prihodnjih krščencev in vernikov. V petnajstem stoletju je prišlo v navado, da so zapovedi dekaloga izražali v rimanih obrazcih, ki so si jih zlahka zapomnili, in sicer v pozitivni obliki. V rabi so še danes. Katekizmi Cerkve so pogosto krščansko nravnost podajali tako, da so sledili vrstnemu redu “deseterih zapovedi”.

2066 Razdelitev in naštevanje zapovedi sta se v toku zgodovine spreminjala. Pričujoči katekizem se drži razdelitve zapovedi, kot jo je napravil sveti Avguštin in je postala običajna v katoliški Cerkvi. Enako je tudi v luteranskih veroizpovedih. Grški očetje so pripravili nekoliko drugačno razdelitev, ki jo najdemo v pravoslavnih Cerkvah in v reformiranih skupnostih.

2067 Desetere zapovedi izražajo zahteve ljubezni do Boga in do bližnjega. Prve tri se nanašajo bolj na ljubezen do Boga, ostalih sedem na ljubezen do bližnjega.

Kakor obsega ljubezen dve zapovedi in nanju Gospod nanaša vso postavo in preroke …, tako so tudi desetere zapovedi razdeljene na dve tabli. Tri so bile zapisane na eno in sedmere na drugo tablo (sv. Avguštin, serm. 33,2.2).

2068 Tridentinski koncil uči, da desetere zapovedi obvezujejo kristjane in in da jih je tudi opravičeni človek dolžan izpolnjevati (DS 1569-1570). In drugi vatikanski koncil tudi: “Kot nasledniki apostolov prejmejo škofje od Gospoda … poslanstvo učiti vse narode in oznanjati evangelij vsemu stvarstvu, da bi vsi ljudje po veri, krstu in spolnjevanju zapovedi dosegli zveličanje” (C 24).

Enotnost deseterih zapovedi

2069 Desetere zapovedi sestavljajo neločljivo enoto. Vsaka “beseda” kaže na vsako izmed drugih in na vse. Pogojujejo se med seboj. Dve tabli druga drugo pojasnjujeta in sestavljata organsko enoto. Prestopiti eno zapoved pomeni prekoračiti vse druge (prim. Jak 2,10-11). Ne moremo spoštovati bližnjega, ne da bi hvalili Boga, njegovega Stvarnika. Tudi ni mogoče moliti Boga, ne da bi ljubili vse ljudi, ki jih je on ustvaril. Desetere zapovedi zedinjajo življenje iz vere in ljubezni po glavnih krepostih ter človekovo socialno življenje.

Desetere zapovedi in naravna postava

2070 Desetere božje zapovedi sodijo k božjemu razodetju. Obenem nas učijo resnične človekove humanosti. Te zapovedi osvetljujejo bistvene dolžnosti. Neposredno torej tudi temeljne pravice, neločljivo povezane z naravo človeške osebe. Dekalog vsebuje prednosten izraz “naravne postave”:

Od vsega začetka je Bog v srce ljudi zakoreninil zapovedi naravne postave. Sprva se je zadovoljil s tem, da jim jih je poklical v spomin. To je bil dekalog (Sv. Irenej, haer. 4,15.1)

2071 Čeprav so zapovedi dekaloga razumu samemu dostopne, so bile razodete. Če naj je grešno človeštvo doseglo celotno in nedvoumno spoznanje zahtev naravne postave, je potrebovalo to razodetje:

V polnosti podana razlaga dekaloga je postala potrebna v stanju greha potrebna zaradi zatemnitve razuma in zabloditve volje (sv. Bonaventura, sent. 4,37,1,3).

Obveznost dekaloga

2072 Ker desetere zapovedi izražajo osnovne človekove dolžnosti do Boga in do bližnjega, zato v svoji prvenstveni vsebini razodevajo pomembne obveznosti. V bistvu so nespremenljive in njihova obveznost velja vedno in povsod. Nihče nas ne more od njih odvezati. Desetere zapovedi je v srce človeškega bitja vrezal Bog.

2073 Poslušnost zapovedim vključuje tudi obveznosti, katerih materija sama v sebi ni velika. Tako je žalitev z besedo prepovedana s peto zapovedjo, vendar ne bi mogla biti véliki greh, razen zaradi okoliščin ali namena tistega, ki žaljivo besedo izreče.

“Brez mene ne morete ničesar storiti”

2074 Jezus je dejal: “Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti” (Jn 15,5). V tem stavku omenjeni sad je svetost življenja, ki ga zedinjenje s Kristusom naredi rodovitno. Ko verujemo v Jezusa Kristusa, se zedinjamo z njegovimi skrivnostmi ter izpolnjujemo njegove zapovedi, pride Zveličar sam, da v nas ljubi svojega Očeta in svoje brate, našega Očeta in naše brate. Njegova oseba postane – po Svetem Duhu – živo in notranje pravilo naše dejavnosti. “To je moja zapoved: da ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz” (Jn 15,12).

NA KRATKO

2075 “Kaj naj dobrega storim, da dosežem večno življenje?” – “Če hočeš priti v življenje, spoljnjuj zapovedi!” (Mt 19,16-17).

2076 S svojim življenjem in s svojim oznanjevanjem je Jezus izpričeval vekovitost deseterih božjih zapovedi.

2077 Dar desetih zapovedi je bil podeljen znotraj zaveze, ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom. Božje zapovedi dobijo svoj resnični smisel znotraj te zaveze in po tej zavezi.

2078 V zvestobi do Svetega pisma in v skladu z Jezusovim zgledom je izročilo Cerkve dekalogu priznalo pomembnost in smisel prvega reda.

2079 Dekalog sestavlja organsko enoto, kjer vsaka “beseda” ali “zapoved” opozarja na vso celoto. Prestopiti eno zapoved se pravi prekršiti celotno postavo (prim. Jak 2,10-11).

2080 Dekalog vsebuje prednosten izraz naravne postave. Poznan nam je iz božjega razodetja in iz človeškega razuma.

2081 Desetere zapovedi izrekajo v svoji temeljni vsebini zahteve velike obveznosti. Vendar pa poslušnost tem zapovedim vključuje tudi obveznosti, katerih snov sama v sebi ni velika.

2082 Kar Bog zapove, tudi omogoči s svojo milostjo.