914 “Stan, ki ga utemeljuje spolnjevanje evangeljskih svetov, sicer ni del hierarhične zgradbe Cerkve, vendar pa neomajno spada k njenemu življenju in k njeni svetosti” (C 44).

Evangeljski sveti, posvečeno življenje

915 Evangeljski sveti so v svoji mnogoterosti predloženi vsakemu Kristusovemu učencu. Popolnost ljubezni, h kateri so poklicani vsi verniki, prinaša s seboj za tiste, ki svobodno sprejmejo poklicanost k posvečenemu življenju, obveznost živeti življenje čistosti v celibatu zaradi božjega kraljestva ter življenje uboštva in pokorščine. Zaobljubitev spolnjevanja teh svetov v trajnem stanu življenja, odobrenem od Cerkve, je tisto, kar je značilno za Bogu “posvečeno življenje” (prim. C 42-43; R 1).

916 Redovniški stan se potemtakem izkazuje kot eden od načinov uresničevanja globlje segajočega posvečenja, ki se zakoreninja v krstu in človeka v celoti preda Bogu (prim. R 5). V posvečenem življenju Kristusovi verniki ob nagibanju Svetega Duha sklenejo od bliže hoditi za Kristusom, dati se nadvse ljubljenemu Bogu in, prizadevajoč si za popolno ljubezen v službi božjega kraljestva, označevati in naznanjati v Cerkvi veličastvo prihodnjega sveta (prim. ZCP, kan. 573).

Veliko drevo z mnogoterimi vejami

917 “Kakor drevo, ki je pognalo iz semena, zasejanega od Boga, in se je na Gospodovi njivi čudovito razraslo v mnogotero vejevje, tako so torej nastale različne oblike samotarskega ali pa skupnega življenja in različne redovne družine, ki so v veliko duhovno korist članom in v blagor vsemu Kristusovemu skrivnostnemu telesu” (C 43).

918 “Že prav od začetka Cerkve so živeli možje in žene, ki so hoteli z izvrševanjem evangeljskih svetov svobodneje hoditi za Kristusom in ga še bolj zvesto posnemati ter so vsak na svoj način živeli Bogu posvečeno življenje. Mnogi od njih so po navdihu Svetega Duha živeli samotarsko življenje ali pa ustanovili redovniške družine, ki jih je Cerkev s svojo oblastjo rada sprejela in odobrila” (R 1).

919 Škofje si bodo vedno prizadevali razločevati nove darove posvečenega življenja, ki jih Sveti Duh zaupa Cerkvi; potrjevati nove oblike posvečenega življenja je pridržano apostolskemu sedežu (prim. ZCP, kan. 605).

Samotarsko življenje

920 Puščavniki, ki sicer ne živijo vedno javno treh evangeljskih svetov, “se še bolj umaknejo od sveta v tišino samote in posvetijo svoje življenje v božjo čast in zveličanje sveta z nenehno molitvijo in pokoro” (ZCP, kan. 603,1).

921 Puščavniki vsakomur razodevajo tisti notranji vidik skrivnosti Cerkve, ki je globoka osebna povezanost s Kristusom. Puščavnikovo življenje, čeprav je sicer skrito očem ljudi, molče oznanjuje Njega, kateremu je daroval svoje življenje in je zanj vse. V tem je poseben poziv človeku, naj najde v puščavi, v duhovnem boju samem, veličastvo Križanega.

Posvečene device

922 Že od apostolskih časov naprej so se krščanske device, ki jih je Gospod poklical, da se nedeljeno oklenejo njega (prim. 1 Kor 7,34-36) v večji svobodi srca, telesa in duha, z odobritvijo Cerkve odločale, da bodo živele v stanu devištva “zaradi nebeškega kraljestva” (Mt 19,12).

923 “Red devic, ki naredijo sveti sklep, da bodo izraziteje hodile za Kristusom, krajevni škof … po potrjenem bogoslužnem obredu posveti Bogu, skrivnostno zaroči Kristusu, Božjemu Sinu, in posveti službi Cerkve” (ZCP, kan 6O4,1). S tem slovesnim obredom (“Posvetitev devic”), “devica postane posvečena oseba, nadčasovno znamenje ljubezni Cerkve do Kristusa, eshatološka podoba nebeške neveste in prihodnjega življenja” (OCV praenotanda 1, Posvetitev devic, Predhodna navodila 1).

924 Red devic, ki je bližnji drugim oblikam posvečenega življenja (prim. ZCP, kan. 604,1), postavi žensko osebo, živečo v svetu (ali nuno), v življenje molitve, spokornosti, služenja svojim bratom in apostolske dejavnosti, “v skladu z njenim stanom in milostmi, ki jih prejema” (OCV praenotanda 2, Posvetitev devic, Predhodna navodila 2). Posvečene device se morejo združevati, da bi zvesteje spolnjevale svoj sklep (prim. ZCP, kan. 604,2).

Redovniško življenje

925 Redovniško življenje se je porodilo na Vzhodu v prvih krščanskih stoletjih (prim. E 15) in je živelo v ustanovah, ki jih je Cerkev kanonično ustanovila (prim. ZCP, kan. 573). Od drugih oblik posvečenega življenja se razlikuje po svoji kultni naravi, po javnih zaobljubah evangeljskih svetov, po bratskem življenju v skupnosti, po pričevanju za zedinjenost Kristusa in Cerkve (prim. ZCP, kan. 607).

926 Redovniško življenje izvira iz skrivnosti Cerkve. Je dar, ki ga Cerkev prejema od svojega Gospoda in ga kot trajen stan življenja nudi verniku, ki ga Bog kliče k zaobljubitvi evangeljskih svetov. S tem more Cerkev hkrati razodevati Kristusa in se prepoznavati kot Odrešenikova nevesta. Redovniško življenje je povabljeno, naj v svojih raznovrstnih oblikah v govorici našega časa naznačuje božjo ljubezen samo.

927 Vsi redovniki, izvzeti ali ne izvzeti (prim. ZCP, kan. 591), zavzemajo mesto med sodelavci krajevnega škofa v njegovi pastirski službi (prim. Š 33-35). Misijonska zasaditev in misijonsko širjenje Cerkve potrebujeta navzočnosti redovniškega življenja v vseh oblikah že od vsega začetka evangelizacije (prim. M 18; 40). “Zgodovina potrjuje velike zasluge redovnih družin pri širjenju vere in pri ustanavljanju novih Cerkva: od starih samostanskih ustanov do srednjeveških redov, prav do modernih kongregacij” (Janez Pavel II., RM 69).

Svetni instituti

928 “Svetni institut je ustanova posvečenega življenja, v kateri med svetom živeči verniki težijo za popolnostjo ljubezni in si prizadevajo zlasti od znotraj prispevati k posvetitvi sveta” (ZCP, kan 71O).

929 Z “življenjem, ki je popolnoma in v celoti naravnano na (to) posvetitev” (Pij XII., const. ap. “Provida Mater”), so člani teh institutov udeleženi pri nalogi Cerkve, da evangelizira “v svetu in kakor iz sveta”, kjer njihova navzočnost deluje “kakor kvas” (R 11). Njihovo “pričevanje krščanskega življenja” meri na “urejanje časnih stvarnosti v skladu z Bogom in na prešinjanje sveta z močjo evangelija”. S posvečenimi vezmi sprejemajo evangeljske svete ter ohranjajo med seboj občestvo in bratstvo, lastni svojemu “svetnemu načinu življenja” (ZCP, kan. 713,2).

Združenja apostolskega življenja

930 Poleg različnih oblik posvečenega življenja “so tudi družbe apostolskega življenja, katerih člani se brez redovnih zaobljub posvečajo lastnemu apostolskemu namenu družbe in si, ko bratsko živijo v skupnosti, z lastnim načinom življenja in izpolnjevanjem konstitucij prizadevajo za popolnost ljubezni. Med temi so družbe, v katerih člani … sprejmejo evangeljske svete” v skladu s svojimi konstitucijami (ZCP, kan 731,1.2).

931 Izročen nadvse ljubljenemu Bogu je tako tisti, ki ga je njemu izročil že krst, globlje posvečen služenju Bogu in predan blagru Cerkve. Po stanu posvečenosti Bogu razodeva Cerkev Kristusa in kaže, kako v njej na čudovit način deluje Sveti Duh. Tisti, ki zaobljubijo evangeljske svete, imajo torej za poslanstvo najprej to, da živijo svojo posvečenost. Ker pa se “že po samem posvečenju posvetijo služenju Cerkve, so se dolžni v skladu s pravili svojega instituta na poseben način vključiti v misijonsko delo (ZCP, kan. 783; prim. RM 69).

932 V Cerkvi, ki je nekak zakrament, to je znamenje in orodje božjega življenja, se posvečeno življenje izkazuje kot posebno znamenje skrivnosti odrešenja. “Od bliže” hoditi za Kristusom in ga posnemati ter “jasneje” razodevati njegovo izničenje pomeni biti, v Kristusovem srcu, “na globlji način” navzoč svojim sodobnikom. Kajti tisti, ki hodijo po tej “ožji poti”, spodbujajo s svojim zgledom svoje brate, “na svetal in izreden način pričujejo, da sveta ni mogoče preoblikovati in ga darovati Bogu brez duha blagrov” (C 31).

933 Naj bo to pričevanje javno, kakor je to v redovniškem stanu, ali bolj diskretno ali celo tajno – Kristusov prihod ostane za vse posvečene izvir in vzhod njihovega življenja:
Božje ljudstvo nima tukaj stalnega mesta, temveč išče prihodnjega. Redovniški stan … vsem vernikom tudi bolje razodeva nebeške dobrine, že na tem svetu prisotne; bolje tudi pričuje za novo in večno življenje, pridobljeno s Kristusovim odrešenjem, in bolje vnaprej naznanja prihodnje vstajenje in slavo nebeškega kraljestva (C 44).

NA KRATKO

934 “Po božji ureditvi so v Cerkvi med verniki posvečeni nositelji službe, ki se v pravu imenujejo tudi kleriki; drugi pa se imenujejo tudi laiki”. Končno so v Cerkvi verniki, ki pripadajo prvim in drugim in ki so se z zaobljubitvijo evangeljskih svetov posvetili Bogu in služijo tako poslanstvu Cerkve (ZCP, kan 2O7,1.2).

935 Kristus pošilja svoje apostole in njihove naslednike, da bi oznanjali vero in zasajali njegovo kraljestvo. Daje jim delež pri svojem poslanstvu. Od njega prejemajo oblast delovati v njegovi osebi.

936 Gospod je sv. Petra napravil za vidni temelj svoje Cerkve. Izročil mu je njene ključe. Škof rimske Cerkve in naslednik sv. Petra je “glava škofovskega zbora, Kristusov namestnik in tu na zemlji pastir vesoljne Cerkve” (ZCP, kan. 331).

938 Škofje, ki jih je postavil Sveti Duh, so nasledniki apostolov. “Posamezni škofje pa so vidno počelo in temelj edinosti v svojih delnih Cerkvah” (C 23).

939 Naloga škofov je, da ob pomoči duhovnikov, svojih sodelavcev, in diakonov, verodostojno (avtentično) učijo vero, obhajajo bogoslužje, predvsem evharistijo, in kot pravi pastirji vodijo svojo Cerkev. K njihovi nalogi spada tudi, s papežem in pod njim, skrb za vse Cerkve.

940 “Ker je za stan laikov značilno, da živijo sredi sveta in svetnih opravil, jih Bog kliče, da prežeti s Kristusovim duhom apostolsko delujejo v svetu kakor kvas” (LA 2).

941 Laiki so deležni Kristusovega duhovništva: ko se bolj in bolj zedinjajo z Gospodom, razvijajo milost krsta in birme v vseh razsežnostih osebnega, družinskega, družbenega in cerkvenega življenja in tako uresničujejo poziv k svetosti, poziv, ki se obrača na vse krščene.

942 Zaradi svojega preroškega poslanstva so laiki “poklicani tudi k temu, da bi bili Kristusove priče v vseh okoliščinah, in sicer sredi človeške družbe” (CS 43,4).

943 Zaradi svojega kraljevskega poslanstva imajo laiki moč, da z zatajevanjem samega sebe in svetostjo svojega življenja iztrgavajo grehu njegovo oblast v samih sebi in v svetu (prim. C 36).

944 Za Bogu posvečeno življenje so značilne javne zaobljube evangeljskih svetov uboštva, čistosti in pokorščine v stalnem stanu življenja, odobrenem od Cerkve.