1328 Neizčrpno bogastvo tega zakramenta se izraža v različnih imenih, ki mu jih dajemo. Vsako od teh imen kliče v spomin njegove posamezne vidike. Imenujemo ga:

Evharistija, ker je dejanje zahvale Bogu. Besedi “eucharistein” (Lk 22,19; 1 Kor 11,24) in “eulogein” (Mt 26,26; Mr 14,22) spominjata na judovske blagoslove, ki razglašajo – predvsem med obedom – božja dela: stvarjenje, odrešenje in posvečenje.

1329 Gospodova večerja (prim. 1 Kor 11,20) ker gre za obed, ki ga je Gospod imel s svojimi učenci na večer pred svojim trpljenjem, in za predujem (anticipacijo) Jagnjetove poročne gostije (prim. Raz 19,9) v nebeškem Jeruzalemu.

Lomljenje kruha, ker je ta obred, lasten judovskem obedu, uporabljal Jezus, ko je kot mizni starešina blagoslovil in razdelil kruh (prim. Mt 14,19; 15,36; Mr 8,6.19), predvsem pri zadnji večerji (prim. Mt 26,26; 1 Kor 11,24). Po tej kretnji ga učenci spoznajo po njegovem vstajenju (prim. Lk 24,13-35) in s tem izrazom prvi kristjani označujejo svoje evharistične shode (prim. Apd 2,42.46; 20,7.11). S tem kristjani naznačujejo, da vsi tisti, ki jedo od enega samega razlomljenega kruha – Kristusa – stopijo v občestvo z njim in sestavljajo v njem eno samo telo (prim. 1 Kor 10,16-17).

Evharistični zbor oziroma shod (“synaxis”), ker obhajanje evharistije poteka v zbranem občestvu vernikov, v takšnem zboru, ki je vidni izraz Cerkve (prim. 1 Kor 11,17-34).

1330 Spomin (memoriale) Gospodovega trpljenja in vstajenja.

Sveta daritev, ker ponavzočuje (napravlja dejavno navzočo) edino daritev Kristusa Odrešenika in vključuje daritev Cerkve; ali tudi sveta mašna daritev, “hvalna daritev” (prim. Heb 13,15; Ps 116,13.17), duhovna daritev (prim. 1 Pt 2,5), čista (prim. Mal 1,11) in sveta daritev, ker dovršuje in presega vse daritve stare zaveze.

Sveta in božja liturgija, ker ima vse bogoslužje Cerkve svoje središče in svoj najbolj zgoščen izraz v obhajanju tega zakramenta; v istem smislu ga imenujemo tudi obhajanje svetih skrivnosti. Govorimo tudi o Najsvetejšem zakramentu, ker je ta zakrament (vseh) zakramentov. S tem imenom označujemo evharistične podobe, shranjene v tabernaklju.

1331 Obhajilo (communio; v slovenščini govorimo o “obhajilu”, kar pride pač od duhovnikove hoje od enega do drugega obhajanca v cerkvi sami ali zunaj, ko hodi k bolnikom) ker se po tem zakramentu združujemo s Kristusom, ki nas napravlja deležne svojega telesa in krvi, da bi iz nas naredil eno samo telo (prim. 1 Kor 10,16-17); imenujemo ga tudi svete reči oziroma stvarnosti (“ta hagia; sancta” = Najsvetejše) (Const. App. 8,13,12; Didache 9,5; 10,6) – to je prvi pomen “občestva svetih”, o katerem govori apostolska vera oziroma veroizpoved -, angelski kruh, nebeški kruh, zdravilo nesmrtnosti (sv. Ignacij Antiohijski, Ef 20,2), (sveta) popotnica …

1332 Sveta maša, ker se bogoslužje, v katerem se izvrši skrivnost odrešenja, konča z besedami, ki povedo, da so verniki poslani (“missio”), da bi v svojem vsakdanjem življenju izpolnjevali božjo voljo.