2380 Prešuštvo. Beseda pomeni zakonsko nezvestobo. Kadar dva partnerja, od katerih je vsaj eden poročen, navežeta med seboj spolni odnos, čeprav samo kratkotrajen, zagrešita prešuštvo. Kristus
obsoja celo prešuštvo preprostega poželenja (Mt 5,27-28). Šesta zapoved in Nova zaveza brezpogojno prepovedujeta prešuštvo (Prim. Mt 5,32; 19,6; Mr 10,11; 1 Kor 6,9-10). Preroki razkrivaio
njegovo težo. V prešuštvu vidijo podobo greha malikovalstva (Prim. Oz 2,7; Jer 5,7; 13,27).

2381 Prešuštvo je krivičnost. Tisti, ki ga zagreši, se pregreši zoper svoje obljubljene obveznosti. S prešuštvom rani znamenje zaveze, kar zakonska vez je, krši pravico drugega zakonca in oškoduje
ustanovo zakona, ko prekrši pogodbo, na kateri je zakon osnovan. Prešuštvo dela škodo blagru človeškega rodu in otrok, ki potrebujejo trdno zedinjenost staršev.

LOČITEV ZAKONA

2382 Gospod Jezus je vztajal pri izvirnem namenu Stvarnika, ki je hotel, da je zakon neločljiv (Prim. Mt 5,31-32; 19,3-9; Mr 10,9; Lk 16,18; 1 Kor 7,10-11); Jezus razveljavlja popustljivosti, ki so
se vrinile v starodavno postavo (Prim. Mt 19,7-9).

Med krščenimi katoličani “trdnega in izvršenega zakona ne more razvezati nobena človeška oblast in noben razlog; razveže ga le smrt.” (ZCP, kan. 1141).

2383 Ločitev zakona ob ohranitvi zakonske vezi more biti v nekaterih primerih, ki jih predvideva kanonsko pravo, zakonita (Prim. ZCP, kan. 1151-1155).

Če ostane civilna ločitev edini možni način, kako zagotoviti neke zakonite pravice, skrb za otroke ali obrambo dediščine, jo je mogoče tolerirati, ne da bi sestavljala moralno krivdo.

2384 Ločitev zakona je velik greh zoper naravno nravno postavo. Prelomiti hoče pogodbo, s katero sta zakonca svobodno privolila, da bosta drug z drugim živela do smrti. Ločitev zakona je žalitev zoper
odrešenjsko zavezo, ki je zakramentalna poroka njeno znamenje. Dejstvo sklenitve nove zveze, tudi če jo civilna postava priznava, težo preloma še povečuje: ponovno poročeni zakonec se tedaj znajde v položaju javnega in trajnega prešuštva:

Če se zakonec, potem ko se je od žene ločil, približa kaki drugi ženski, je sam prešuštnik, ker stori, da ta ženska prešuštvuje; in ženska, ki prebiva skupaj z njim, je prešuštnica, ker je pritegnila k sebi moža
neke druge (sv. Bazilij, moral. pravilo 73).

2385 Ločitev zakona dobi nenravno oznako tudi iz nereda, ki ga uvede v družinsko celico in v družbo. Ta nered ima za posledico hudo škodo: za zakonca, ki postane zapuščen; za otroke, ki jih ločitev staršev travmatizira in jih starši pogosto vlečejo vsak na svojo stran; zaradi učinka nalezljivosti, ki iz tega napravlja že pravo družbeno rano.

2386 Zgoditi se more, da je eden od zakoncev nedolžna žrtev ločitve, ki jo izreče civilna postava; ta zakonec v tem primeru ne ravna zoper nravno zapoved. Obstaja znatna razlika med zakoncem, ki si je iskreno prizadeval, da bi bil zvest zakramentu zakona in se vidi po krivici zapuščenega, ter tistim, ki z veliko krivdo s svoje strani razbije kanonično veljaven zakon (Prim. FC 84).

DRUGE PREGREŠITVE ZOPER DOSTOJANSTVO ZAKONA

2387 Razumemo dramo tistega, ki tedaj, ko se želi spreobrniti k evangeliju, vidi, da mora zavreči eno ali več žena, s katerimi je delil leta zakonskega življenja. Vendar se mnogoženstvo (poligamija) ne
sklada z nravno postavo. Mnogoženstvo “radikalno nasprotuje zakonskemu občestvu; direktno namreč zanikuje božji načrt, kakor nam je bil razodet ob začetku; saj nasprotuje enakemu osebnostnemu dostojanstvu moža in žene, ki se v zakonu podarjata s celostno ljubeznijo, ki je prav zato samo ena in izključna” (FC 19; prim. CS 47, 2). Kristjana, ki je nekdaj imel več žena, veže velika dolžnost pravičnosti, da spoštuje s pogodbo sprejete obveznosti z ozirom na svoje nekdanje žene in
svoje otroke.

2388 Krvoskrunstvo (incest) pomeni intimne odnose med tistimi, ki so med seboj v sorodstvu ali v svaštvu v takšni stopnji, ki prepoveduje med njimi zakon (Prim. 3 Mz 18,7-20). Sv. Pavel ožigosa to še posebno veliko pregreho: “Slišim o nečistosti med vami … tako da nekdo živi z ženo svojega očeta! ... V imenu našega Gospoda Jezusa … bom tega, ki to počne … izročil satanu v telesno pogubo” (1 Kor 5,1.4- 5). Krvoskrunstvo skvari družinske odnose in pomeni pomaknitev nazaj k živalskosti.

2389 S krvoskrunstvom moremo povezati spolne zlorabe, ki jih odrasli zagrešijo nad otroki ali mladoletniki, ki so jim zaupani v varstvo. Krivda se tedaj podvoji s pohujšujočim poškodovanjem,
prizadetim fizični in moralni integriteti mladih oseb, ki ostanejo s tem zaznamovane za vse življenje, in kršitvijo vzgojiteljske odgovornosti.

2390 Svobodna zveza nastane, kadar moški in ženska tisti povezavi, ki vključuje tudi spolno intimnost, nočeta dati pravne in javne oblike.

Izraz je varljiv: kaj naj pomeni združitev, v kateri se osebi ne zavežeta ena drugi in izpričujeta s tem pomanjkanje zaupanja v drugega, vase, v prihodnost?

Izraz zajema različna stanja: priležništvo, zavračanje zakona kot takega, nesposobnost zavezati se z obljubami za dalj časa (Prim. FC 81). Vsa ta stanja žalijo dostojanstvo zakona; takšni pojavi razbijajo že samo idejo družine; in slabijo čut za zvestobo. Ta stanja so v nasprotju z nravno postavo: spolno dejanje mora imeti svoje mesto izključno v zakonu; zunaj njega je vedno velik greh in izključuje iz zakramentalnega obhajila.

2391 Neredki danes zagovarjajo nekakšno “pravico do poskušnje” tam, kjer obstaja namen poročiti se. Naj bo trdnost namere tistih, ki se spuščajo v prezgodnje spolne odnose, kakršnakoli, “le-ti ne morejo zagotoviti iskrenosti in zvestobe medosebnostnega odnosa moža in žene in zlasti jih ne morejo zavarovati zoper muhavost in nestanovitnost” (Knv, izjava “Persona humana”). Spolna združitev je nravno zakonita šele tedaj, ko je vzpostavljena dokončna življenjska skupnost med možem in ženo.
Človeška ljubezen ne trpi “poskušnje”. Človeška ljubezen zahteva celostno in dokončno medsebojno podaritev oseb (Prim. FC 80).

Na kratko

2392 “Ljubezen je torej temeljna in naravna poklicanost vsakega človeka” (FC 11).

2393 Ko je Bog človeka ustvaril kot moža in ženo, je enemu in drugemu dal enako osebno dostojanstvo. Stvar obeh, moža in žene, je, da spoznata in sprejmeta svojo spolno identiteto.

2394 Kristus je vzor čistosti. Vsak krščeni človek je poklican, da živi čisto življenje, vsakdo v svojem življenjskem stanu.

2395 Čistost pomeni integracijo spolnosti z osebo. Čistost vključuje vajo v osebnem samoobvladovanju.

2396 Med grehi, ki hudo nasprotujejo čistosti, je treba navesti samozadovoljevanje, nečistovanje, pornografijo in homoseksualnost.

2397 Zaveza, ki jo zakonca svobodno skleneta, vključuje zvesto ljubezen. Podeli jima obveznost, da svoj zakon ohranita nerazvezljiv.

2398 Rodovitnost je dobrina, dar in namen zakona. S tem da zakonca dajeta življenje, imata delež pri božjem očetovstvu.

2399 Urejevanje rojstev je eden od vidikov odgovornega očetovstva in materinstva. Zakonitost namenov zakoncev ne opravičuje zatekanja k nravno nesprejemljivim sredstvom (npr. neposredna
sterilizacija ali kontracepcija).

2400 Prešuštvo in ločitev zakona, mnogoženstvo in svobodna zveza so velike pregrešitve zoper dostojanstvo zakona.