748 “Kristus je luč narodov. Zato ta cerkveni zbor, zbran v Svetem Duhu, goreče želi, da bi s to Kristusovo svetlobo, ki odseva na obrazu Cerkve, razsvetlil vse ljudi in da bi v ta namen oznanil evangelij vsemu stvarstvu.” Te besede stojijo na čelu “dogmatične konstitucije o Cerkvi” 2. vatikanskega koncila. S tem koncil izpričuje, da je tisti člen vere, ki se nanaša na Cerkev, povsem odvisen od členov, ki govorijo o Jezusu Kristusu. Cerkev nima druge luči kakor Kristusovo luč; v podobi, ki je bila draga cerkvenim očetom, jo lahko primerjamo luni, ki le odseva svetlobo sonca.

749 Člen o Cerkvi je tudi povsem odvisen od predhodnega člena, ki govori o Svetem Duhu. “Potem ko smo pokazali, da je Sveti Duh izvir in podeljevalec sleherne svetosti, izpovedujemo, da je on obdaril Cerkev s svetostjo” (Catech. R. 1,10,1). Po izražanju cerkvenih očetov je Cerkev kraj, “kjer se razcveteva Duh” (sv. Hipolit, trad. ap. 35).

750 Verovati, da je Cerkev “sveta” in “katoliška” ter da je “ena” in “apostolska” (kakor dodaja nicejsko-carigrajska veroizpoved), je neločljivo od vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. V apostolski veri izpovedujemo, da verujemo sveto Cerkev (“Credo … Ecclesiam”) in ne v sveto Cerkev, da ne bi na isto raven postavljali Boga in njegova dela in da bi jasno pridevali dobroti Boga samega vse darove, ki jih je položil v svojo Cerkev (“in ecclesiam collecta sunt”) (prim. Catech. R. 1,10,22).