3. člen: V času Cerkve

2623 Na binkoštni dan je bil Duh obljube razlit na učence, ki “so bili vsi zbrani na istem kraju” (Apd 2,1) in so ga čakali tako, da so “vsi enodušno vztrajali v molitvi” (prim. Apd 1,14). Duh, ki Cerkev uči in jo spominja vsega, kar je Jezus povedal (prim. Jn 14,26), jo kasneje tudi vzgaja v molitvenem življenju.

2624 V prvi jeruzalemski skupnosti so bili verniki “stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah” (Apd 2,42). Ta razvrstitev je tipična za molitev Cerkve: temelji na veri apostolov, spričevalo njene pristnosti je ljubezen, hrano pa dobiva v evharistiji.

2625 Te molitve so najprej tiste, ki jih verniki poslušajo in berejo v Svetem pismu, a jih posedanjajo – posebno molitve psalmov – na podlagi njih izpolnitve v Kristusu (prim. Lk 24,27.44). Sveti Duh, ki tako svoji Cerkvi, ki moli, kliče v spomin Kristusa, tudi vodi Cerkev k celotni resnici in prebuja nove formulacije, ki naj izražajo nedoumljivo Kristusovo skrivnost, ki je na delu v življenju, zakramentih in poslanstvu njegove Cerkve. Te formulacije so se razvijale in se še bodo v velikih bogoslužnih in duhovnih izročilih. Molitvene oblike, kakršne nam odkriva kanonično apostolsko Sveto pismo, so in bodo za krščansko molitev ostale normativne.