823 “O Cerkvi … verujemo, da je neuničljivo sveta. Kristus, Božji Sin, ki ga z Očetom in Svetim Duhom slavimo kot 'edino svetega’, je namreč Cerkev vzljubil kot svojo nevesto in sam sebe dal zanjo, da bi jo posvetil; združil jo je s seboj kot svoje telo ter jo napolnil s podaritvijo Svetega Duha v božjo slavo” (C 39). Cerkev je torej “sveto božje ljudstvo” (C 12) in njeni člani se imenujejo “sveti” (prim. Raz 9,13; 1 Kor 6,1; 16,1).
824 Cerkev, ki je zedinjena s Kristusom, je od njega posvečena; po njem in v njem postane tudi sama posvečujoča. Vse dejavnosti Cerkve imajo za svoj cilj posvečevanje ljudi v Kristusu in poveličevanje Boga (prim. B 10). V Cerkev je namreč položena “vsa polnost zveličavnih sredstev” (E 3). Cerkev je tista, v kateri “po božji milosti dosegamo svetost” (C 48).
825 Na zemlji je Cerkev “odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo” (C 48). V svojih udih mora popolno svetost šele doseči: “Okrepljene s tolikerimi in tako močnimi zveličavnimi sredstvi kliče Gospod vse kristjane v kakršnihkoli razmerah in v vsakem stanu, vsakterega po njegovi lastni poti, k tisti popolni svetosti, katere polnost ima Oče sam” (C 11).
826 Ljubezen je duša svetosti, h kateri so vsi poklicani: “Ljubezen … usmerja in oživlja vsa sredstva posvečenja ter jih vodi do končnega cilja” (C 42):
Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora GORETI v LJUBEZNI. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri … Spoznala sem, da je v LJUBEZNI OBSEŽEN VSAK POKLIC, DA JE ONA VSE V VSEM, DA OBSEGA VSE ČASE, VSE KRAJE, KER JE VEČNA! (sv. Terezija Deteta Jezusa, ms. autob. B 3v).
827 “Medtem ko je bil Kristus 'svet, nedolžen, neomadeževan’ in ni poznal greha, temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva, pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem” (C 8; prim. E 3;6). Vsi člani Cerkve, vključno z njenimi nositelji službe, morajo priznavati, da so grešniki (prim. 1 Jn 1,8-10). V vseh je plevel greha še vedno primešan dobremu zrnju evangelija in bo tako do konca časov (prim. Mt 13,24-30). Cerkev torej zbira grešnike, ki jih je doseglo Kristusovo odrešenje, a so vedno na poti posvečenja:
Cerkev je torej sveta, čeprav obsega v svojem naročju grešnike; kajti Cerkev nima drugega življenja kakor življenje milosti. Če živijo od tega življenja, se njeni udje posvetijo; če se temu življenju odtegujejo, padajo v grehe in dušne zablode, ki preprečujejo, da bi Cerkev izžarevala svojo svetost. Zato Cerkev trpi in se pokori za te grehe, katerih more z oblastjo odpuščanja po Kristusovi krvi in po daru Svetega Duha oproščati svoje otroke (Viblj 19).
828 Ko Cerkev nekatere vernike kanonizira, to je, ko slovesno razglasi, da so junaško izvrševali kreposti in živeli v zvestobi do božje milosti, priznava moč tistega Duha svetosti, ki je v njej. Obenem s tem krepi upanje vernikov, ko jim te svetnike daje za vzornike in priprošnjike (prim. C 40;48-51). “Svetniki in svetnice so bili vedno studenec in izvir prenove v najtežjih okoliščinah skozi vso zgodovino Cerkve” (CL 16,3). Zares, “svetost Cerkve je skrivnosten izvir in nezmotljiva mera njene apostolske učinkovitosti ter njene misijonarske moči” (CL 17,3).
829 “Medtem ko je Cerkev v blaženi Devici že dosegla popolnost, v kateri je brez madeža in gube, pa si verniki še prizadevajo, da bi zmagovali nad grehom in rastli v svetosti. Zato svoje oči dvigajo k Mariji” (C 65): v njej je Cerkev že popolnoma sveta.