120 Prav na podlagi apostolskega izročila je Cerkev razpoznala, katere spise je treba prišteti v seznam svetih knjig (prim. BR 8). Ta celotni seznam se imenuje “kanon” Svetega pisma in obsega 46 (45, če štejemo Jer in Žal skupaj) spisov za staro zavezo in 27 za novo zavezo (prim. DS 179; 1334-1336; 1501-1504):

Petero Mojzesovih knjig, Jozue, Sodniki, Ruta, dve Samuelovi knjigi, dve knjigi kraljev, dve Kroniški knjigi, Ezdra in Nehemija, Tobija, Judita, Estera, dve knjigi Makabejcev, Job, Psalmi, Pregovori, Pridigar, Visoka pesem, Modrost, Sirahova knjiga, Izaija, Jeremija, Žalostinke, Baruh, Ezekijel, Danijel, Ozej, Joel, Amos, Abdija, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Sofonija, Agej, Zaharija in Malahija – za staro zavezo;

Matejev, Markov, Lukov in Janezov evangelij, Apostolska dela; Pavlova pisma: Rimljanom, prvo in drugo Korinčanom, Galačanom, Efežanom, Filipljanom, Kološanom, prvo in drugo Tesaloničanom, prvo in drugo Timoteju, Titu, Filemonu; pismo Hebrejcem, Jakobovo pismo, prvo in drugo Petrovo pismo, tri Janezova pisma, Judovo pismo in Razodetje – za novo zavezo.

Stara zaveza

121 Stara zaveza je nepogrešljiv del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdihnjene in ohranjajo trajno vrednost, kajti stara zaveza ni bila nikdar preklicana.

122 “Kajti potekanje odrešenjskega reda stare zaveze je bilo naravnano predvsem na to, da bi pripravljalo (...) prihod Kristusa, vesoljnega Odrešenika”. “Te knjige sicer vsebujejo tudi nepopolne in časovno pogojene stvari”, kljub temu pa pričujejo o celotni pedagogiji odrešujoče božje ljubezni ter “shranjajo vzvišene nauke o Bogu, osrečujočo ter zveličavno modrost o človekovem življenju in čudovite molitvene zaklade. V njih je končno skrita skrivnost našega odrešenja” (BR 15).

123 Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zametanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze bila razveljavljena (marcionizem).

Nova zaveza

124 “Božja beseda, ki je božja moč za rešitev vsakogar, kateri veruje, nastopa in izkazuje svojo moč na edinstven način v spisih Nove zaveze” (BR 17). Ti spisi nam izročajo dokončno resnico božjega razodetja. Njihov središčni predmet je Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin, njegova dejanja, njegovi nauki, njegovo trpljenje in poveličanje kakor tudi začetki Cerkve v moči delovanja Svetega Duha (prim. BR 20).

125 Evangeliji so srce vsega Svetega pisma, ker so “glavno pričevanje o življenju in nauku učlovečene Besede, našega Odrešenika” (BR 18).

126 Pri nastajanju evangelijev razlikujemo tri stopnje:

1 Jezusovo življenje in učenje. Cerkev trdno vztraja pri tem, da štirje navedeni evangeliji, “katerih zgodovinskost brez obotavljanja zatrjuje, zvesto podajajo to, kar je Jezus, Božji Sin, v času svojega življenja med ljudmi v resnici storil in učil v njihovo zveličanje, do dneva, ko je bil vzet v nebesa” (BR 19).

2 Ustno izročilo. “Apostoli so po Gospodovem vnebohodu to, kar je on govoril in delal, poslušalcem izročili s tistim polnejšim razumevanjem, kakršnega so bili deležni iz izkustva v zvezi z dogodki Kristusovega poveličanja in razsvetljujoče luči Duha resnice” (BR 19).

3 Napisani evangeliji. “Sveti pisatelji so štiri evangelije sestavili tako, da so odbrali nekaj od množice tega, kar je bilo izročeno ali ustno ali tudi še pismeno, nekatere stvari strnili v pregledno enoto ali – z ozirom na položaj cerkva – pojasnili; obdržali so, končno, obliko oznanila, vedno pa tako, da nam priobčujejo neponarejeno resnico o Jezusu” (BR 19).

127 Četverni evangelij zavzema v Cerkvi edinstveno mesto, kakor pričujeta spoštovanje, s katerim ga obdaja liturgija, in neprimerljiva privlačnost, s katero je v vseh časih pritegoval svetnike:
Nobenega nauka ni, ki bi bil boljši, dragocenejši in sijajnejši kakor besedilo evangelija. Glejte na to in ohranjajte to, kar je naš Gospod in Učitelj Kristus učil s svojimi besedami in uresničeval s svojimi dejanji (sv. Cezaria Ml., Rich.).

Paša moje molitve je predvsem evangelij, ves evangelij: v njem najdem vse potrebno za mojo ubogo dušo. V njem odkrijem vedno nove luči, skrite in skrivnostne pomene (sv. Terezija Deteta Jezusa, Avtobiogr. rok. A 83v).

Enota Stare in Nove zaveze

128 Cerkev je že v apostolskih časih (prim. 1 Kor 6,11; Heb 10,1; 1 Pt 3,21) in potem stalno razjasnjevala enoto božjega načrta v dveh zavezah na osnovi tipologije. Le-ta prepoznava v božjih delih stare zaveze predpodobe tega, kar je Bog izvršil v polnosti časov v osebi svojega učlovečenega Sina.

129 Kristjani torej berejo Staro zavezo v luči umrlega in vstalega Kristusa. To tipološko branje razkriva neizčrpno vsebino Stare zaveze. Takšno branje ne sme potisniti v pozabo, da Stara zaveza ohranja svojo lastno veljavo razodetja, ki jo je naš Gospod sam znova potrdil (prim. Mr 12,29-31). Z druge strani Nova zaveza zahteva, da jo beremo v luči Stare. Prvotna krščanska kateheza se je k temu stalno zatekala (prim. 1 Kor 5,6-8; 10,1-11). Po starem izreku je Nova zaveza v Stari skrita, medtem ko je Stara v Novi očita: “Novum in Vetere latet et in Novo Vetus patet” (sv. Avguštin, Hept. 2,73; prim. BR 16).

130 Tipologija pomeni dinamizem v smeri k izpolnitvi božjega načrta, ko “bo Bog vse v vsem” (1 Kor 15,28). Tako na primer poklicanost očakov ali izhod iz Egipta nikdar ne izgubita svoje lastne veljave znotraj božjega načrta z dejstvom, da sta hkrati vmesni stopnji tega načrta.