1777 Vest, ki je navzoča v srcu osebe (prim. Rim 2,14), ji v primernem trenutku ukaže, naj stori dobro in se izogne zlega. Vest sodi tudi o konkretnih odločitvah, izbirah, ko odobrava tiste, ki so dobre, in graja tiste, ki so zle (prim. Rim 1,32). Vest izpričuje avtoriteto (veljavo) resnice s sklicevanjem na najvišje Dobro, katerega privlačnost človeška oseba čuti in katerega zapovedi sprejema. Kadar razumen človek posluša vest, more slišati Boga, ki govori.

1778 Vest je sodba razuma, po kateri človek spozna nravnost čisto določenega dejanja, katero misli storiti, ga ravnokar izvršuje ali ga je storil. V vsem, kar reče in stori, se je človek dolžan zvesto držati tega, o čemer ve, da je pravično in pravilno. Prav po sodbi svoje vesti človek dojame in spozna predpise božje postave:

Vest je postava našega duha, ki pa presega našega duha; postava, ki nam daje ukaze, naznačuje odgovornost in dolžnost, strah in upanje(...). Vest je poslanka Njega, ki nam v svetu narave kakor tudi v svetu milosti govori skozi tančico, nas poučuje in nvodi. Vest je prvi od vseh Kristusovih namestnikov (Newman, pismo norfolškemu vojvodu 5).

1779 Za vsakogar je pomembno, da je dovolj navzoč samemu sebi, da bo slišal glas svoje vesti in mu sledil. Ta nujna ponotranjenost je toliko bolj potrebna, ker nas življenje pogosto izpostavi nevarnosti, da bi se odtegnili slehernemu razmišljanju, samopresojanju ali vračanju k sebi:

Vrni se k svoji vesti, vprašuj jo (...). Vrnite se, bratje, v notranjost in v vsem, kar delate, glejte na Pričo, na Boga (sv. Avguštin, ep. Jo. 8,9).

1780 Dostojanstvo človeške osebe vključuje in zahteva pravilnost vesti. Vest obsega dojetje načel nravnosti (“synderesis”), njihovo aplikacijo v različnih danih okoliščinah na podlagi praktičnega razločevanja razlogov in dobrin, in – končno – sodbo glede konkretnih dejanj, ki naj bodo ali so že izvršena. Resnico o nravno dobrem, izraženo v postavi razuma, praktično in konkretno spoznamo s preudarno sodbo vesti. Preudarnega imenujemo takega človeka, ki se odloča v skladu s to sodbo.

1781 Vest omogoča prevzeti odgovornost za storjena dejanja. Če človek stori zlo, more pravilna sodba vesti ostati v njem kot priča za vesoljno resnico o dobrem, hkrati pa tudi za resnico o zlobi njegove posamezne izbire (odločitve). Razsodba (ukaz) vesti ostane poroštvo upanja in usmiljenja. Ko izpričuje storjeno krivdo, kliče v spomin odpuščanje, za katero je treba prositi, tisto dobro, ki ga je treba udejanjati, in krepost, ki jo je treba nenehno gojiti s pomočjo božje milosti:

“Pred njim bomo pomirili svoje srce, kajti čeprav bi nas naše srce česa obsojalo, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse” (1 Jn 3,19-20).

1782 Človek ima pravico delati po vesti in v svobodi tako, da so njegove nravne odločitve storjene osebnostno. “Človeka ni dovoljeno siliti, da bi ravnal proti svoji vesti. Toda prav tako ga ni dovoljeno ovirati, da bi delal po svoji vesti, zlasti v verskih zadevah” (VS 3).