2110 Prva zapoved prepoveduje češčenje drugih bogov poleg edinega Gospoda, ki se je razodel svojemu ljudstvu. Ta zapoved prepoveduje praznoverje in brezvernost. Praznoverje je nekakšno izprijeno pretiravanje bogovdanosti, brezvernost pa je pregreha, ki na podlagi pomanjkanja nasprotuje kreposti bogovdanosti.

Praznoverje

2111 Praznoverje je zabloda religiozega čustva in dejanj, ki jih to čustvo nalaga. Prizadeti mora tudi češčenje, ki ga izkazujemo pravemu Bogu, kadar kdo pripisuje nekakšno magično pomembnost nekaterim sicer upravičenm ali potrebnim dejanjem (vajam). Pripisovati njihovo učinkovitost sámi materialnosti molitev ali zakramentalnih znamenj, zunaj notranjih razpoloženj, ki jih zahtevajo, pomeni zapasti v praznoverje (prim. Mt 23,16-22).

Malikovanje

2112 Prva zapoved obsoja mnogoboštvo. Od človeka terja, da ne veruje v druge bogove razen Boga, da ne časti drugih božanstev razen enega samega. Sveto pismo stalno opozarja na to zametanje “malikov, zlata in srebra, dela človeških rok”, njih, ki “imajo usta, pa ne govore, imajo oči, pa ne vidijo …“Ti nični maliki naredijo človeka praznega: “Njim bodo podobni, ki jih delajo, vsak, ki vanje zaupa” (Ps 115,4-5.8; prim. Iz 44,9-20; jer 10,1-16; 5 Mz 14,1-30; Bar 6; Mdr13,1-15.19). Bog pa je nasprotno “živi Bog” (Joz 3,10; Ps 42,3; itd.), ki oživlja in posega v zgodovino.

2113 Malikovanje se ne tiče samo zgrešenih poganskih kultov. Malikovalstvo ostaja stalna skušnjava vere. Malikovalstvo obstaja v tem, da človek poboži to, kar ni Bog. Malikovanje obstaja, odkar človek izkazuje spoštovanje in čast kakemu ustvarjenemu bitju namesto Boga, pa naj gre za bogove ali zle duhove (na primer satanizem), za oblast, naslado, raso, prednike, državo, denar, itd. “Ne morete služiti Bogu in mamonu”, pravi Jezus (Mt 6,24). Številni mučenci so rajši umrli, kakor pa da bi molili “zver” (Apd 13 – 14), pri čemer so odklonili celo hlinjenje takšnega češčenja. Malikovanje je odklanjanje edinega gospostva Boga. Nezdružljivo je torej z občestvom z Bogom (prim. Gal 5,20; Ef 5,5).

2114 Človeško življenje se v češčenju Edinega poenoti. Zapoved, da naj moli edinole Gospoda, človeka poenostavi, naredi človeka enovitega in ga reši neskončne razpršenosti. Malikovanje je sprevrženost človekovega prirojenega verskega čuta. Malikovalec je tisti, ki “svoj neuničljiv pojem o Bogu nanaša rajši na karkoli, kakor na Boga (Origen, Cels. 2,40).

Vedeževanje in čarovanje (magija)

2115 Bog more razodeti prihodnost svojim prerokom in drugim svetim ljudem. Toda pravilna krščanska drža obstaja v tem, da se z zaupanjem prepuščaš rokam božje previdnosti, kar se tiče prihodnosti, in opustiš sleherno nezdravo razovednost glede tega. Iz nepredvidevanja more nastati pomanjkanje odgovornosti.

2116 Zametati moramo vse oblike vedeževanja: zatekanje k satanu ali k zlim duhovom, klicanje umrlih in druge tovrstne dejavnosti,o katerih zgrešeno domnevajo, da “odgrinjajo” prihodnost (prim. 5 Mz 18,10; Jer 29,8). Iskanje sveta pri horoskopih, astrologija, hiromantija, razlaga napovedujočih znamenj in kockanja, pojavi jasnovidnosti, zatekanje k medijem – vse to skriva v sebi voljo po moči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobili skrite sile. Vse to je v protislovju s češčenjem in spoštovanjem, prepojenim z ljubečim strahom, ki ga dolgujemo samo Bogu.

2117 Vsako izvajanje čarovanja (magije) in vražarstva, s katerima si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi mu služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim – tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje – je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. Takšna ravnanja so še bolj obsodbe vredna, kadar jih spremlja namen škodovati drugemu, pa naj se zatekajo k posredovanju zlih duhov ali ne. Tudi nošnja amuletov (vražnih obeskov) je graje vredna. Spiritizem (klicanje duhov) pogosto vključuje vedeževalske ali čarovniške posege. Zato Cerkev vernike opozarja, naj se ga varujejo. Zatekanje k načinom zdravljenja, podedovanih iz roda v rod, ne daje pravice niti do klicanja zlih moči, niti do izrabljanja lahkovernosti drugih.

Nebogovdanost

2118 Prva božja zapoved zameta glavne grehe nebogovdanosti (irreligio): skušanje Boga z besedami ali dejanji, bogoskrunstvo in simonijo.

2119 Skušanje Boga je v tem, da v besedi ali v dejanju postavljamo na preizkušnjo njegovo dobroto in njegovo vsemogočnost. Tako je satan hotel od Jezusa doseči, da bi se vrgel s templja in s tem dejanjem prisilil Boga, da bi posegel vmes (prim. Lk 4,9). Jezus mu postavi nasproti božjo besedo: “Ne skušajte Gospoda, svojega Boga” (5 Mz 6,16). Izziv, ki ga vsebuje takšno skušanje Boga, rani spoštovanje in zaupanje, ki ju dolgujemo svojemu Stvarniku in Gospodu. Takšno skušanje vedno vključuje dvom glede njegove ljubezni, njegovo previdnost in mogočnosti (prim. 1 Kor 10,9; 2 Mz 17,2-7; Ps 95,9).

2120 Bogoskrunstvo je onečaščanje ali sramotno ravnanje z zakramenti in drugimi bogoslužnimi dejanji, pa tudi z osebami, rečmi in Bogu posvečenimi kraji. Bogoskrunstvo je velik greh, posebno če ga zagrešimo zoper evharistijo, kajti v tem zakramentu nam Kristusovo telo postane bistveno navzoče (prim. ZCP kan. 1367; 1376).

2121 Simonijo (prim. Apd 8,9-24) opredeljujemo kot kupovanje ali prodajanje duhovnih stvarnosti. Čarovniku Simonu, ki je hotel kupiti duhovno oblast, katero je videl, kako je delovala v apostolih, odgovarja Peter: “Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si božji dar lahko kupiš z denarjem!” (Apd 8,20). S tem se je ravnal po Jezusovi besedi: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte” (Mt 10,8; prim. že Iz 55,1). Nemogoče je, da bi si prilastili duhovne dobrine in se glede njih vedli kot kak lastnik ali gospodar, kajti svoj izvir imajo v Bogu. Le prejeti jih moremo od njega kot dar.

2122 “Razen darov, ki jih določi pristojna oblast, ne sme služabnik za delitev zakramentov ničesar zahtevati; vedno je treba skrbeti, da ubogi zaradi revščine ne bodo ostali brez pomoči zakramentov (ZCP kan.848). Pristojna oblast določi te “darove” v moči načela, da mora krščansko ljudstvo prispevati k vzdrževanju služabnikov Cerkve. “Delavec je vreden svoje hrane” (Mt 10,10; prim. Lk 10,7; 1 Kor 9,5-18; 1 Tim 5,17-18).

Ateizem

2123 “Mnogi naši sodobniki te najbolj notranje in življenjske povezanosti z Bogom nikakor ne dojemajo ali jo celo izrecno zametajo, tako da moramo ateizem prištevati med najresnobnejša dejstva sedanjega časa” (CS 19,1)

2124 Izraz ateizem zajema zelo raznolične pojave. Pogostna oblika ateizma je praktični materializem, ki omejuje svoje potrebe in prizadevnosti na prostor in čas. Ateistični humanizem napačno razumeva, da je človek “sam sebi cilj, edini oblikovalec in ustvarjalec svoje lastne zgodovine” (CS 20, 1). Druga oblika današnjega ateizma pričakuje osvoboditev človeka od gospodarske in socialne osvoboditve, kateri – kakor pravijo – “religija nasprotuje po svoji naravi, češ da v človeku prebuja upanje na varljivo prihodnje življenje in ga s tem odvrača od graditve zemeljske družbe” (CS 19, 3).

2125 Kolikor zametava ali zavrača obstoj Boga, je ateizem greh proti kreposti vere (prim. Rim 1,18). Odgovornost te krivde bi v veliki meri lahko zmanjšali prav zaradi namena in okoliščin. V nastanku in širjenju ateizma morejo “imeti nemajhen delež verni ljudje, kolikor je treba o njih reči, da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja nauka, ki vzbuja nesporazume ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo” (CS 19, 3).

2126 Pogosto se ateizem opira na napačno pojmovanje človekove samostojnosti, pritirane prav do zanikanja vsake odvisnosti od Boga (prim. CS 20, 3). Toda “priznavanje Boga nikakor ne nasprotuje človekovemu dostojanstvu, saj ravno v Bogu dobiva to dostojanstvo svoj temelj in svojo dovršitev” (CS 21, 3). Cerkev ve, “da se njeno oznanilo sklada z najglobljimi željami človeškega srca” (CS 21, 7).

Agnosticizem

2127 Agnosticizem se pojavlja v več oblikah. V nekaterih primerih agnostik noče zanikati Boga. Agnostik nasprotno postulira (predpostavlja) obstoj nekega transcendentnega bitja, ki pa da se ne more razodeti in o katerem nihče ne more ničesar povedati. V drugih primerih se agnostik ne izrazi glede obstoja Boga in izjavlja, da je ta obstoj nemogoče dokazati (probare), in celo da ga ni mogoče potrditi ali zanikati.

2128 Agnosticizem more včasih vsebovati neko iskanje Boga, a more prav tako biti brezbrižnost, beg pred poslednjim bivanjskim vprašanjem in lenoba nravne vesti. Vse preveč pogosto je agnosticizem enakovreden praktičnemu ateizmu.