1091 V liturgiji je Sveti Duh vzgojitelj vere božjega ljudstva in tvorec “božje mojstrovine”, se pravi zakramentov nove zaveze. Želja in delo Duha v srcu Cerkve je, da bi mi vsi živeli iz življenja vstalega Kristusa. Kadar zadene v nas na odgovor vere, ki jo je vzbudil, tedaj se udejanji resnično sodelovanje. Po njem postane liturgija skupno delo Svetega Duha in Cerkve.

1092 V tem zakramentalnem oskrbovanju Kristusove skrivnosti deluje Sveti Duh na isti način kakor v drugih časih odrešenjske ojkonomije: Sveti Duh pripravlja Cerkev na srečanje z njenim Gospodom; veri zbranih kliče v spomin Kristusa, katerega tej veri tudi razkriva; s svojo preoblikujočo močjo napravlja Kristusovo skrivnost navzočo in jo posedanja; končno Duh občestva zedinja Cerkev s Kristusovim življenjem in poslanstvom.

Sveti Duh pripravlja na sprejem Kristusa

1093 V zakramentalni ojkonomiji (udejanjanju) odrešenja izpolnjuje Sveti Duh starozavezne predpodobe. Ker je bila Kristusova Cerkev “čudovito pripravljena v zgodovini izraelskega ljudstva in v stari zavezi” (C 2), ohranja liturgija Cerkve kot svoj sestavni in nenadomestljivi del prvine starozaveznega bogočastja, ko jih napravlja za svoje: – predvsem branje Stare zaveze; – molitev psalmov; – in zlasti spominjanje odrešenjskih dogodkov in pomenljivih stvarnosti, ki so našle izpolnitev v Kristusovi skrivnosti (obljuba in zaveza, izhod /exodus/ in pasha /velikonočno jagnje/, božje kraljestvo in tempelj, izgnanstvo in vrnitev).

1094 Prav po tej harmoniji (skladju) obeh zavez (prim. BR 14-16) se razčlenja velikonočna kateheza Gospoda samega (prim. Lk 24,13-49), nato kateheza apostolov in cerkvenih očetov. Ta kateheza odgrinja to, kar je bilo zagrnjeno pod črko Stare zaveze: Kristusovo skrivnost. Takšna kateheza se imenuje “tipološka”, ker razkriva Kristusovo novost na osnovi “predpodob” (tipov), ki so naznanjale Kristusa v dejanjih, besedah in simbolih prve zaveze. S tem ponovnim branjem v Duhu resnice so od Kristusa naprej podobe odgrnjene (prim. 2 Kor 3,14-16). Tako sta bila vesoljni potop in Noetova ladja predpodobi rešitve po krstu (prim. 1 Pt 3,21); prav tako oblak in prehod skozi Rdeče morje; voda iz skale je bila predpodoba Kristusovih duhovnih darov (prim. 1 Kor 10,1-6); mana v puščavi je bila predpodoba evharistije, ki je “pravi kruh iz nebes” (Jn 6,48).

1095 Zato Cerkev, posebej v adventnem in postnem času ter predvsem v sveti noči Gospodovega vstajenja, znova in znova prebira in podoživlja vse te velike dogodke zgodovine odrešenja v “danes” svoje liturgije. Toda vse to tudi zahteva, da kateheza pomaga vernikom, da se odpro tistemu “duhovnemu” umevanju odrešenjske ojkonomije, kakršno razkriva in nam ga daje živeti liturgija Cerkve.

1096 Judovska in krščanska liturgija. Boljše poznavanje vere in religioznega življenja, kakor ju izpoveduje in živi judovsko ljudstvo še danes, nam more pomagati, da bolje razumemo nekatere vidike krščanske liturgije. Za Jude in za kristjane je Sveto pismo bistveni del njihove liturgije: za razglašanje božje besede, za odgovarjanje na to besedo, za molitev hvaljenja in priprošnje za žive in mrtve, za zatekanje k božjemu usmiljenju. Liturgija besede ima v svoji lastni strukturi svoj izvor v judovski molitvi. Prav tam dobivajo svoje paralele (vzporedja) molitveno bogoslužje in druga liturgična besedila ter liturgični obrazci, kakor tudi celo obrazci naših najčastitljivejših molitev, med njimi očenaš. Evharistične molitve se tudi navdihujejo ob vzorcih iz judovskega izročila. Povezava med judovsko in krščansko liturgijo, a tudi razlika njunih vsebin sta še posebej vidni v velikih praznikih liturgičnega leta, kakor je velika noč. Kristjani in Judje praznujejo veliko noč (pasho): pri Judih je to velika noč (pasha) zgodovine, naravnana na prihodnost; pri kristjanih je to velika noč (pasha), ki se je v Kristusovi smrti in vstajenju že spolnila, čeprav je vedno v pričakovanju dokončne dovršitve.

1097 V liturgiji nove zaveze je vsako liturgično dejanje, posebej še obhajanje evharistije in zakramentov, srečanje med Kristusom in Cerkvijo. Liturgični zbor ima svojo enoto od “občestva Svetega Duha”, ki zbira božje otroke v eno samo Kristusovo telo. Ta enota presega vse (zgolj) človeške, rasne, kulturne ali družbene sorodnosti.

1098 Tisti, ki se zbero k obhajanju liturgije, se morajo pripraviti na srečanje z Gospodom, biti morajo “dobro pripravljeno ljudstvo”. Ta priprava src je skupno delo Svetega Duha in bogoslužnega zbora, zlasti vršiteljev službe pri obhajanju liturgije. Milost Svetega Duha skuša prebuditi vero, spreobrnjenje srca in oklepanje Očetove volje. Ta razpoloženja so predpostavke za sprejem drugih milosti v obhajanju samem, in za sadove novega življenja, ki naj bi jih obrodilo.

Sveti Duh spominja na Kristusovo skrivnost

1099 Duh in Cerkev skupno delujeta pri razodevanju Kristusa in njegovega odrešenjskega dela v liturgiji. Liturgija je spomin (anamnesis, memoriale) skrivnosti odrešenja in sicer v prvi vrsti v evharistiji in podobno v drugih zakramentih. Sveti Duh je živi spomin (memoria) Cerkve (prim. Jn 14,26).

1100 Božja beseda. Sveti Duh najprej kliče bogoslužnemu zboru v spomin smisel odrešenjskega dogodka, ko daje življenje božji besedi, ki se oznanja, da bi bila sprejeta in živeta:

Sveto pismo je pri obhajanju bogoslužja največje važnosti. Iz njega se namreč bero berila in se v homiliji razlagajo; iz njega se pojejo psalmi; po njegovem navdihu in pobudi so nastale prošnje, molitve in liturgični spevi; iz njega dobivajo svojo pomenljivost dejanja in znamenja (B 24).

1101 Sveti Duh je tisti, ki daje bralcem in poslušalcem v skladu z razpoloženji njihovih src duhovno umevanje božje besede. Prek besed, dejanj in simbolov, ki sestavljajo votek obhajanja, postavlja Sveti Duh vernike in služabnike v živi odnos s Kristusom, ki je Očetova beseda in podoba, da bi tako mogli prevesti v svoje življenje smisel tega, kar v obhajanju liturgije slišijo, premišljujejo in delajo.

1102 “Beseda odrešenja krepi vero v srcih vernikov, ko se po njej občestvo vernikov začenja in raste” (D 4). Oznanjevanje božje besede se ne ustavlja pri pouku: oznanjevanje poziva k odgovoru vere kot pritrditvi in zavzetosti z ozirom na zavezo med Bogom in njegovim ljudstvom. Sveti Duh tudi naklanja milost vere, jo krepi in daje, da raste v skupnosti. Liturgični zbor je najprej občestvo v veri.

1103 Anamneza. Obhajanje liturgije se nanaša vedno na odrešenjske božje posege v zgodovini. “Načrt razodetja se uresničuje z dejanji in besedami, ki so med seboj v notranji zvezi … Besede oznanjajo božja dela in osvetljujejo v teh delih vsebovano skrivnost” (BR 2). V besednem bogoslužju Sveti Duh “kliče v spomin” zboru vse, kar je Kristus storil za nas. V skladu z naravo liturgičnih dejanj in obrednih izročil Cerkva “obhaja” liturgično opravilo “spomin” na čudovita božja dela v bolj ali manj razviti anamnezi. Sveti Duh, ki tako prebuja spomin Cerkve, spodbuja tedaj k zahvaljevanju in poveličevanju (doksologija).

Sveti Duh posedanja Kristusovo skrivnost

1104 Krščanska liturgija ne spominja samo na dogodke, ki so nas rešili, ampak jih aktualizira (posedanja) in napravlja navzoče. Kristusovo velikonočno skrivnost obhajamo; ne ponavljamo je; ponavljajo se obhajanja; ponavljajo se le slavja; v vsakem od obhajanj nastopi izlitje Svetega Duha, ki aktualizira (posedanji) eno samo skrivnost.

1105 Epikleza (“klicanje Duha nad”) je prošnja, v kateri duhovnik prosi Očeta, naj pošlje Duha posvečevalca, da bi darovi postali Kristusovo telo in kri, in da bi verniki, ko jih bodo prejeli, tudi sami postali živa daritev Bogu.

1106 Skupaj z anamnezo je epikleza v središču vsakega zakramentalnega opravila, še posebej evharistije:

Sprašuješ, kako kruh postane Kristusovo telo in vino … Kristusova kri? Pravim ti: Sveti Duh pride (poseže vmes) in izvrši to, kar presega vsako besedo in vsako misel … Naj ti zadostuje to, da slišiš, da se to zgodi po Svetem Duhu, kakor si je Gospod iz svete Device in po Svetem Duhu sam po sebi in v sebi privzel meso (sv. Janez Damaščan, f. o. 4,13).

1107 Preoblikujoča moč Svetega Duha v liturgiji pospešuje prihod božjega kraljestva in dovršitev skrivnosti odrešenja. Daje nam, da v pričakovanju in upanju stvarno anticipiramo (v predujmu udejanjamo) polnost občestva presvete Trojice. Poslan od Očeta, ki uslišuje epiklezo Cerkve, podarja Duh življenje tistim, ki ga sprejmejo in je zanje že sedaj “ara” (poroštvo) njihove dediščine (prim. Ef 1,14; 2 Kor 1,22).

Občestvo Svetega Duha

1108 Cilj delovanja poslanega Svetega Duha v vsakem liturgičnem dejanju je privesti nas v občestvo s Kristusom, da bi sestavljali njegovo telo. Sveti Duh je kakor sok Očetove vinske trte, ki v mladikah obrodi svoj sad (prim. Jn 15,1-17; Gal 5,22). V liturgiji se realizira (udejanja) najgloblje sodelovanje Svetega Duha in Cerkve. Sveti Duh, ki je Duh občestva, ostaja neizgubljivo v Cerkvi; in prav zaradi tega je Cerkev véliki zakrament božjega Občestva, ki zbira razkropljene božje otroke. Sad Duha v liturgiji je nujno obenem občestvo s presveto Trojico in bratsko občestvo (prim. 1 Jn 1,3-7).

1109 Epikleza je tudi prošnja, da bi udeležba liturgičnega zbora pri Kristusovi skrivnosti dosegla polnost učinka. “Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha” (2 Kor 13,13) mora ostati vedno z nami in obroditi sad onkraj obhajanja evharistije. Cerkev torej prosi Očeta, naj pošlje Svetega Duha, da bo iz življenja vernikov naredil živo daritev Bogu: z duhovnim preoblikovanjem vernikov po Kristusovi podobi, s skrbjo za edinost Cerkve in z udeleženostjo pri njenem poslanstvu, to je s pričevanjem in služenjem v ljubezni.

NA KRATKO

1110 V liturgiji Cerkve “blagoslavljamo” (poveličujemo, hvalimo) in molimo Boga Očeta kot praizvir vseh blagoslovov stvarjenja in odrešenja, s katerimi nas je blagoslovil v svojem Sinu, da bi nam podaril Duha posinovljenja.

1111 Kristusovo delo v liturgiji je zakramentalno, ker moč njegovega Svetega Duha napravlja Kristusovo skrivnost odrešenja v liturgiji navzočo; ker je njegovo telo, ki je Cerkev, kakor zakrament (znamenje in orodje), v katerem Sveti Duh udejanja skrivnost odrešenja; ker ima prek svojih liturgičnih dejanj potujoča Cerkev v predokusu že sedaj delež pri nebeški liturgiji.

1112 Poslanstvo Svetega Duha v liturgiji Cerkve je pripravljati liturgični zbor na srečanje s Kristusom; klicati v spomin in razodevati Kristusa veri liturgičnega zbora; s svojo preoblikujočo močjo napravljati navzoče in posedanjati Kristusovo odrešenjsko delo storiti, da dar občestva obrodi v Cerkvi sadove.