Jezusov krst

535 Začetek (prim. Lk 3,23) Jezusovega javnega življenja je, ko ga Janez krsti v Jordanu (prim. Apd 1,22). Janez je oznanjal “krst pokore v odpuščanje grehov” (Lk 3,3). Množica grešnikov, cestninarjev in vojakov (prim. Lk 3,10-14), farizejev in saducejev (prim. Mt 3,7) in nečistnic (prim. Mt 21,32) prihaja, da bi se mu dala krstiti. “Tedaj pride Jezus”. Krstnik se obotavlja, Jezus priganja: in prejme krst. Tedaj pride nad Jezusa Sveti Duh v podobi goloba in glas iz nebes razglasi: “Ta je moj ljubljeni Sin” (Mt 3,13-17). To je razglasitev (“epifanija”, “razglašenje”) Jezusa kot Izraelovega Mesije in Božjega Sina.

536 Jezusov krst je zanj samega sprejem in začetek njegovega poslanstva, ki ga ima kot trpeči služabnik. Pusti se prišteti med grešnike (prim. Iz 53,12); že je “božje jagnje, ki odjemlje greh sveta” (Jn 1,29); že vnaprej sprejema “krst” svoje krvave smrti (prim. Mr 10,38; Lk 12,50). Že prihaja, da “izpolni vso pravico” (Mt 3,15), se pravi, da se v vsej celoti podredi volji svojega Očeta; iz ljubezni sprejme krst smrti za odpuščanje naših grehov (prim. Mt 26,39). Temu sprejetju odgovori glas Očeta, ki ima vse svoje veselje v svojem Sinu (prim. Lk 3,22; Iz 42,1). Duh, katerega ima Jezus v vsej polnosti že vse od svojega spočetja, prihaja, da bi “ostal” na njem (Jn 1,32-33; prim. Iz 11,2) in bi bil tako studenec za celotno človeštvo. Ob Jezusovem krstu “se odpro nebesa” (Mt 3,16), ki jih je bil Adamov greh zaprl; in posvečene so vode s sestopom Jezusa in Duha: predigra novega stvarjenja.

537 S krstom se kristjan zakramentalno priliči Jezusu, ki v svojem krstu vnaprej sprejme svojo smrt in svoje vstajenje; kristjan mora vstopiti v to skrivnost ponižanja in pokore, vstopiti v vodo z Jezusom, da bi z njim vstal, preroditi se iz vode in Duha, da bi v Sinu postal ljubljeni Očetov sin in bi “zaživel novo življenje” (Rim 6,4):

Stopimo s Kristusom prek krsta v grob, da bomo z njim vstali; sestopimo z njim, da bomo z njim dvignjeni; stopimo spet kvišku z njim, da bomo v njem poveličani (sv. Gregor Nacijanški, or. 40,9).
Vse, kar se je zgodilo v Kristusu, nam daje spoznati, da po vodni kopeli Sveti Duh pride nad nas z
nebeške višave in da privzeti po Očetovem glasu postanemo božji sinovi (sv. Hilarij, Mat. 2).

Jezusova skušnjava

538 Evangeliji pripovedujejo o času Jezusove samote v puščavi neposredno potem, ko ga je Janez krstil: “Duh ga je odvedel” v puščavo, kjer je Jezus ostal štirideset dni, ne da bi jedel; živel je z divjimi živalmi in angeli so mu stegli (prim. Mr 1,12-13). Ob koncu tega časa ga je satan trikrat skušal, hoteč omajati njegovo sinovsko razmerje do Boga. Jezus zavrne te napade, ki so ponovitev /rekapitulacija/ skušnjav Adama v raju in Izraela v puščavi; in hudič se umakne od njega, da bi “mogel ob določenem času zopet priti” (Lk 4,13).

539 Evangeliji označujejo odrešenjski pomen tega skrivnostnega dogodka. Jezus je novi Adam, ki ostane zvest tam, kjer je prvi podlegel skušnjavi. Jezus v celoti izpolni Izraelovo poklicanost: v nasprotju do tistih, ki so nekoč v puščavi štirideset let izzivali Boga (prim. Ps 95,10), se Kristus razodene kot božji služabnik, ki je popolnoma pokoren božji volji. V tem je Jezus zmagovalec nad hudičem: “zvezal je močnega”, da bi mu odvzel njegov plen (Mr 3,27). Jezusova zmaga nad skušnjavcem v puščavi je predujem zmage trpljenja, najvišje pokorščine njegove sinovske ljubezni do Očeta.

540 Jezusova skušnjava razodeva, na kakšen način je Božji Sin Mesija, v nasprotju do tistega načina, ki mu ga predlaga satan in ki mu ga hočejo dodeliti ljudje (prim. Mt 16,21-23). Zaradi tega je Kristus premagal skušnjavca za nas: “Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preskušan v vsem, razen v grehu” (Heb 4,15). Cerkev se vsako leto štirideset dni v postnem času pridružuje Jezusovi skrivnosti v puščavi.

“Božje kraljestvo je čisto blizu”

541 “Ko so Janeza zaprli, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je božji evangelij in govoril: 'Čas se je dopolnil in božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju’” (Mr 1,15). “Zato je Kristus, da bi izpolnil Očetovo voljo, začel na zemlji nebeško kraljestvo” (C 3). Očetova volja je, “dvigniti ljudi k deležnosti pri božjem življenju” (C 2). To vrši tako, da zbira ljudi okoli svojega Sina Jezusa Kristusa. To zbiranje je Cerkev, ki je na zemlji “kal in začetek božjega kraljestva” (C 5).

542 Kristus je v srcu tega zbiranja ljudi v “božjo družino”. Sklicuje jih okrog sebe s svojo besedo, s svojimi znamenji, ki razodevajo božje gospostvo, s pošiljanjem svojih učencev. Prihod svojega kraljestva bo uresničil predvsem z veliko skrivnostjo svoje velike noči (pashe): s svojo smrtjo na križu in svojim vstajenjem. “In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). K temu zedinjenju s Kristusom so poklicani vsi ljudje (prim. C 3).

Oznanjevanje božjega kraljestva

543 Vsi ljudje so poklicani, naj vstopijo v božje kraljestvo. To mesijansko kraljestvo, ki je bilo oznanjeno najprej Izraelovim otrokom (prim. Mt 10,5-7), je določeno, da sprejme ljudi vseh narodov (prim. Mt 8,11; 28,19). Da bi mogli vstopiti vanj, je treba sprejeti Jezusovo besedo:
Gospodova beseda se namreč primerja semenu, vsejanemu na njivi: tisti, ki jo poslušajo z vero in se uvrstijo v Kristusovo malo čredo, so sprejeli božje kraljestvo; potem seme z lastno močjo klije in raste do časa žetve (C 5).

544 Božje kraljestvo pripada ubogim in malim, to je tistim, ki so ga sprejeli s ponižnim srcem. Jezus je poslan, da “prinese blagovest ubogim” (Lk 4,18; prim. 7,22). Blagruje jih, kajti “njih je nebeško kraljestvo” (Mt 5,3); “malim” je Oče blagovolil razodeti tisto, kar ostaja prikrito modrim in razumnim (prim. Mt 11,25). Jezus deli življenje ubogih od jaslic do križa; pozna lakoto (prim. Mr 2,23-26; Mt 21,18), žejo (prim. Jn 4,6-7; 19,29) in pomanjkanje (prim. Lk 9,58). Še več: poistoveti se z ubogimi vseh vrst in iz dejavne ljubezni do njih napravi pogoj za vstop v svoje kraljestvo (prim. Mt 25,31-46).

545 Jezus vabi grešnike k mizi božjega kraljestva: “Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike” (Mr 2,17; prim. 1 Tim 1,15). Vabi jih k spreobrnjenju, brez katerega ni mogoče vstopiti v kraljestvo, a v besedi in dejanju jim kaže brezmejno usmiljenje svojega Očeta do njih (prim. Lk 15,11-32) in neizmerno “veselje v nebesih zaradi enega samega grešnika, ki se spokori” (Lk 15,7). Najvišji dokaz te ljubezni je daritev njegovega življenja “v odpuščanje grehov” (Mt 26,28).

546 Jezus kliče k vstopu v božje kraljestvo s prilikami, ki so značilna poteza njegovega poučevanja (prim. Mr 4,33-34). Z njimi vabi na svatbo božjega kraljestva (prim. Mt 22,1-14), a zahteva tudi radikalno izbiro: za pridobitev božjega kraljestva je treba dati vse (prim. Mt 13,44-45); besede ne zadostujejo, potrebna so dejanja (prim. Mt 21,28-29). Prilike so kakor zrcalo za človeka: ali sprejme besedo kakor trda tla ali kakor dobra zemlja (prim. Mt 13,3-9)? Kaj napravi s prejetimi talenti (prim. Mt 25,14-30)? Jezus in navzočnost božjega kraljestva na tem svetu sta skrivoma v srcu prilik. Vstopiti je treba v božje kraljestvo, se pravi postati Kristusov učenec, če naj bo človeku dano “razumeti skrivnosti božjega kraljestva” (Mt 13,11). Za tiste, ki ostanejo “zunaj” (Mr 4,11), ostaja vse uganka (prim. Mt 13,10-15).

Znamenja božjega kraljestva

547 Jezus spremlja svoje besede s številnimi “močmi, čudeži in znamenji” (Apd 2,22), ki razodevajo, da je božje kraljestvo navzoče v njem. Ta znamenja potrjujejo, da je Jezus napovedani Mesija (prim. Lk 7,18-23).

548 Znamenja, ki jih je Jezus delal, pričujejo, da ga je poslal Oče (prim. Jn 5,36; 10,25). Ta znamenja vabijo k veri v Jezusa (prim. Jn 10,38). Tistim, ki se z vero obrnejo nanj, nakloni, kar ga prosijo (prim. Mr 5,25-34; 10,52; itd.). Čudeži torej krepijo vero v tistega, ki izvršuje dela svojega Očeta: izpričujejo, da je Božji Sin (prim. Jn 10,31-38). Lahko pa so tudi “povod za spotiko” (Mt 11,6). Čudeži nočejo zadovoljiti radovednosti in želja po čarodejstvih. Nekateri Jezusa zavržejo kljub njegovim tako razvidnim čudežem (prim. Jn 11,47-48); obtožijo ga celo, da deluje obseden od hudobnih duhov (prim. Mr 3,22).

549 Jezus je delal mesijanska znamenja, ko je nekatere ljudi rešil zemeljskega zla lakote (prim. Jn 6,5-15), krivice (prim. Lk 19,8), bolezni in smrti (prim. Mt 11,5); vendar ni prišel zato, da bi odpravil vse to zlo tu na zemlji (prim. Lk 12,13.14; Jn 18,36), pač pa da bi ljudi osvobodil najhujšega suženjstva, se pravi suženjstva greha (prim. Jn 8,34-36), ki ljudi ovira v njihovi poklicanosti božjih otrok in povzroča vse njihove človeške zasužnjenosti.

550 Prihod božjega kraljestva je poraz satanovega kraljestva (prim. Mt 12,26): “Če jaz z božjim Duhom izganjam hude duhove, je res k vam prišlo božje kraljestvo” (Mt 12,28). Jezusovi eksorcizmi osvobajajo ljudi vpliva hudih duhov (prim. Lk 8,26-39). Eksorcizmi anticipirajo vJliko Jezusovo zmago nad “vladarjem tega sveta” (Jn 12,31). Božje kraljestvo bo dokončno vzpostavljeno s Kristusovim križem: “Regnavit a ligno Deus” (“Bog je zakraljeval s križa” (Hvalnica “Vexilla Regis”, “Kraljevo znamnje”).

“Ključi božjega kraljestva”

551 Že na začetku svojega javnega življenja Jezus izbere dvanajst mož, da bi bili z njim in bili deležni njegovega poslanstva (prim. Mr 3,13-19); da jim delež pri svoji oblasti “poslal jih je oznanjat božje kraljestvo in ozdravljat bolnike” (Lk 9,2). Za vselej ostanejo pridruženi Kristusovemu kraljestvu, ker on sam po njih vodi Cerkev:
mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov (Lk 22,29-30).

552 V zboru dvanajsterih zavzema Peter prvo mesto (prim. Mr 3,16; 9,2; Lk 24,34; 1 Kor 15,5). Jezus mu je zaupal edinstveno poslanstvo. Po razodetju, prihajajočem od Očeta, je bil Peter izpovedal: “Ti si Kristus, Sin živega Boga”. Naš Gospod mu je bil tedaj izjavil: “Ti si Peter (Skala) in na to skalo bo sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala” (Mt 16,18). Kristus, “živi kamen” (1 Pt 2,4), zagotavlja svoji Cerkvi, zgrajeni na Petru, zmago nad oblastmi smrti. Peter bo z ozirom na vero, ki jo je izpovedal, ostal neomajna skala Cerkve. Imel bo poslanstvo, da to vero varuje vsake oslabitve in da v veri utrjuje svoje brate (prim. Lk 22,32).

553 Jezus je zaupal Petru specifično oblast: “Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih” (Mt 16,19). “Oblast ključev” označuje oblast voditi božjo hišo, ki je Cerkev. Jezus, “dobri pastir” (Jn 10,11) je potrdil to nalogo po svojem vstajenju: “Pasi moje ovce” (Jn 21,15-17). Oblast “zavezovati in razvezovati” pomeni pooblastilo za odpuščanje grehov, izrekanje doktrinalnih razsodb in disciplinarnih odločitev v Cerkvi. Jezus je to avtoriteto zaupal Cerkvi prek apostolske službe (prim. Mt 18,18) in zlasti Petrove, ki je edini, kateremu je izrecno zaupal ključe božjega kraljestva.

Predokus božjega kraljestva: spremenitev

554 Od tistega dne dalje, ko je Peter izpovedal, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, je Učitelj “začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko trpeti … da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati” (Mt 16,21): Peter zavrača to napoved (prim. Mt 16,22-23), ostali je ne razumejo nič bolje (prim. Mt 17,23; Lk 9,45). Prav v to miselno zvezo je postavljen skrivnostni prizor Jezusove spremenitve (prim. Mt 17,1-8 vzpor.; 2 Pt 1,16-18) na visoki gori pred tremi pričami, ki jih je sam izbral: Petrom, Jakobom in Janezom. Jezusov obraz in oblačila zableščijo v sijaju luči, Mojzes in Elija se prikažeta in “se z njim pogovarjata o njegovem odhodu, ki se mora uresničiti v Jeruzalemu” (Lk 9,31). Oblak jih pokrije in glas iz nebes se zasliši: “To je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!” (Lk 9,35).

555 Za trenutek pokaže Jezus svojo božjo slavo ter tako potrdi Petrovo izpoved vere. Pokaže tudi, da mora, če naj “pride v svojo slavo” (Lk 24,26), iti po poti križa v Jeruzalem. Mojzes in Elija sta videla božje veličastvo na gori; postava in preroki so bili napovedovali Mesijevo trpljenje (prim. Lk 24,27). Jezusovo trpljenje je pač res Očetova volja: Sin ravna kot božji služabnik (prim. Iz 42,1). Oblak nakazuje navzočnost Svetega Duha: “Tota Trinitas apparuit: Pater in voce; Filius in homine; Spiritus in nube clara” (“Prikazala se je vsa Trojica: Oče v glasu, Sin v človeku, Duh v svetlem oblaku”, sv. Tomaž Akv., s.th. 3,45,4, ad 2):

Ti si se spremenil na gori in tvoji učenci so, kolikor so bili sposobni, zrli tvojo slavo, Kristus Bog, tako naj bi, ko so te videli križanega, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno, in naj bi svetu
oznanjevali, da si ti v resnici odsevanje Očeta (Bizantinska liturgija, Kondak na praznik spremenitve).

556 Na pragu javnega življenja: krst,; na pragu velike noči (pashe): spremenitev. Z Jezusovim krstom “declaratum fuit mysterium primae regenerationis” (“je bila pojasnjena skrivnost prvega prerojenja”): naš krst; spremenitev “est sacramentum secundae regenerationis” (“je zakrament drugega prerojenja”): naše lastno vstajenje (sv. Tomaž Akv., s.th. 3,45,4, ad 2). Že zdaj smo deležni Gospodovega vstajenja po Svetem Duhu, ki deluje v zakramentih Kristusovega telesa. Spremenitev nam daje predokus veličastnega prihoda Kristusa, “ki bo preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobnega svojemu poveličanemu telesu” (Flp 3,21). A spominja nas tudi, da “moramo iti skozi veliko stisk, da pridemo v božje kraljestvo” (Apd 14,22):
Tega Peter še ni razumel, ko je želel živeti s Kristusom na gori (prim. Lk 9,33). To ti je razodel, Peter, za čas po smrti. A zdaj ti pravi on sam: Pojdi dol, da se boš trudil na zemlji, da boš služil na zemlji, da boš zaničevan, križan na zemlji. Življenje stopa navzdol, da bo umorjeno; Kruh stopa navzdol, da bo lačen; Pot stopa navzdol, da se bo utrudila na poti; Studenec se spušča, da bo žejen; in ti se braniš trpeti? (sv. Avguštin, serm. 78,6).

Jezusova pot v Jeruzalem

557 Ko so se bližali dnevi njegovega odhoda s tega sveta, se je tudi sam trdno odločil kreniti proti Jeruzalemu” (Lk 9,51; prim. Jn 13,1). S to odločitvijo je naznačil, da gre v Jeruzalem pripravljen, da tam umre. Trikrat je bil napovedal svoje trpljenje in svoje vstajenje (prim. Mr 8,31-33; 9,31-32; 10,32-34). Ko se je odpravil v Jeruzalem, je dejal: “Ni prav, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema” (Lk 13,33).

558 Jezus spominja na mučeništvo prerokov, ki so bili umorjeni v Jeruzalemu (prim. Mt 23,37a). Kljub temu vztrajno poziva Jeruzalem, naj se zbere okrog njega: “Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli” (Mt 23,37b). Ko se odpre pogled na Jeruzalem, se Jezus nad njim razjoka in še enkrat izrazi hrepenenje svojega srca: “O da bi tudi ti danes spoznalo, kaj ti je v mir, tako pa je prikrito tvojim očem” (Lk 19,41-42).

Jezusov mesijanski vhod v Jeruzalem

559 Kako bo Jeruzalem sprejel svojega Mesija? Medtem ko se je vedno izmikal poskusom ljudstva, da bi ga postavilo za kralja (prim. Jn 6,15), izbere Jezus čas in pripravi podrobnosti svojega mesijanskega vhoda v mesto “svojega očeta Davida” (Lk 1,32; prim. Mt 21,1-11). Ljudstvo mu vzklika kot Davidovemu sinu, ki prinaša odrešenje (“Hozana” pomeni “reši vendar!”, “daj rešenje!”). “Kralj slave” (Ps 24,7-10) torej vstopi v svoje mesto, “sedeč na osliču” (Zah 9,9): sionske hčere, podobe svoje Cerkve, ne osvoji z zvijačo in tudi ne s silo, ampak s ponižnostjo, ki pričuje za resnico (prim. Jn 18,37). Zato podaniki njegovega kraljestva na ta dan otroci (prim. Mt 21,15-16; Ps 8,3) in “božji ubožci”, ki mu vzklikajo tako, kakor so ga angeli naznanjali pastirjem (prim. Lk 19,38; 2,14). Njihovo vzklikanje: “Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu” (Ps 118,26) je privzela Cerkev v “Sanctus” (Svet) evharističnega bogoslužja za slovesni začetek stvarnega spomina Gospodove velike noči (pashe).

560 Jezusov vhod v Jeruzalem razodeva prihod božjega kraljestva, ki ga je nato mesijanski kralj izvršil s pasho svoje smrti in svojega vstajenja. Prav s svojim obhajanjem cvetne nedelje začenja bogoslužje Cerkve véliki teden.

NA KRATKO

561 “Vse Kristusovo življenje je bilo stalno poučevanje: njegov molk, njegova znamenja, njegova molitev, njegova ljubezen do ljudi, njegova posebna ljubezen do malih in ubogih, sprejetje popolne daritve na križu za odrešenje sveta in njegovo vstajenje – vse to napravlja njegovo besedo za nekaj resničnega ter dovršuje razodetje” (CT 9).

562 Kristusovi učenci se morajo upodabljati po njem, dokler se on ne upodobi v njih (prim. Gal 4,19). “Zato smo povzeti v skrivnosti njegovega življenja, po njem upodobljeni, z njim smo umrli in smo bili obujeni, dokler ne bomo z njim kraljevali” (C 7).

563 Naj bo pastir ali modrec, človek tu na zemlji ne more doseči Boga drugače, kakor da poklekne pred betlehemske jasli in ga moli skritega v slabotnosti otroka.

564 S svojo pokorščino Mariji in Jožefu kakor tudi s svojim ponižnim delom dolga leta v Nazaretu nam Jezus daje zgled svetosti v vsakdanjem življenju družine in dela.

565 Od vsega začetka svojega javnega življenja, ob svojem krstu, je Jezus “služabnik”, popolnoma posvečen odrešenjskemu delu, ki se je dovršilo s “krstom” njegovega trpljenja.

566 Skušnjava v puščavi kaže Jezusa, ponižnega Mesija, ki dosega zmago nad satanom s svojo popolno predanostjo odrešenjskemu načrtu, kakršnega hoče Oče.

657 Nebeško kraljestvo se je začelo na zemlji s Kristusom. “To kraljestvo sije ljudem iz Kristusove besede, njegovih dejanj in njegove navzočnosti” (C 5). Cerkev je kal in začetek tega kraljestva. Njegovi ključi so zaupani Petru.

568 Kristusova spremenitev (na gori) ima namen okrepiti vero apostolov spričo njegovega prihajajočega trpljenja: vzpon na “visoko goro” pripravlja pot na Kalvarijo. Kristus, glava Cerkve, odstira to, kar njegovo telo vsebuje in izžareva v zakramentih: “upanje na slavo” (Kol 1,27). (prim. sv. Leon Veliki, serm. 51,3).

569 Jezus je hoté šel v Jeruzalem, ko je dobro vedel, da bo tam umrl nasilne smrti zaradi nasprotovanja s strani grešnikov (prim. Heb 12,3).

570 Jezusov vhod v Jeruzalem razodeva prihod božjega kraljestva, ki naj ga mesijanski kralj, katerega v njegovem mestu sprejmejo otroci in ljudje iz srca ponižni, dovrši z veliko nočjo (pasho) svoje smrti in svojega vstajenja.