1021 S smrtjo se konča človekovo življenje kot čas, ki je odprt za sprejetje ali odklonitev božje milosti, razodete v Kristusu (prim. 2 Tim 1,9-10). Nova zaveza govori o sodbi prvenstveno s pogledom na končno srečanje s Kristusom v njegovem drugem prihodu, vendar pa večkrat potrjuje tudi takojšnje povračilo neposredno po smrti vsakega posameznika po njegovih delih in po njegovi veri. Prilika o ubogem Lazarju (prim. Lk 16,22) in Kristusova beseda na križu desnemu razbojniku (prim. Lk 23,43) kakor tudi druga besedila Nove zaveze (prim. 2 Kor 5,8; Flp 1,23; Heb 9,27; 12,23) govorijo o poslednji usodi duše (prim. Mt 16,26), ki more biti za ene in za druge različna.

1022 Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja (prim. lyonski koncil: DS 857-858; florentinski koncil: DS 1304-1306; tridentinski koncil: DS 1820) bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost (prim. Benedikt XII.: DS 1000- 1001; Janez XXII.: DS 990) bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj (prim. Benedikt XII.: DS 1002).

Na večer našega življenja bomo sojeni po ljubezni (sv. Janez od Križa, dichos 64).