III. Naloge družinskih članov

Dolžnosti otrok

2214 Božje očetovsvo je vir človeškega očetovstva (prim. Ef 3,14); na tem temelji čast staršev. Spoštovanje otrok, mladoletnih ali odraslih do očeta in matere (prim. Prg 1,8; Tob 4,3-4) se hrani iz naravne ljubezni, porojene iz vezi, ki jih združuje. Zahteva ga božja zapoved (prim. 2 Mz 20,12).

2215 Spoštovanje do staršev (sinovska oziroma otroška vdanost) obstaja iz hvaležnosti do tistih, ki so z darom življenja, s svojo ljubeznijo in svojim delom svoje otroke spravili na svet in jim omogočili, da rastejo v starosti, modrosti in milosti. “Z vsem srcem spoštuj očeta in bolečin svoje matere ne pozabi! Spominjaj se, da si po njih dobil življenje! In kako jim hočeš povrniti, kar so oni tebi storili?” (Sir 7,27-28).

2216 Spoštovanje otrok se kaže v resnični učljivosti in pokorščini. “Spolnjuj, moj sin, zapoved svojega očeta, ne zametuj nauka svoje matere! ... Kadar odhajaš, naj te vodijo, kadar spiš, naj te čuvajo, kadar se zbudiš, naj se pogovarjajo s teboj.” (Prg 6,20-22) “Moder sin ljubi opomin, zasmehovalec pa ne posluša ukora” (Prg 13,1).

2217 Dokler otrok živi na domu staršev, mora ubogati vsako zahtevo staršev, ki izhaja iz skrbi staršev za njegov blagor ali za blagor družine. “Otroci ubogajte starše v vsem, zakaj to je všeč Gospodu” (Kol 3,20; prim. Ef 6,1). Otroci morajo ubogati tudi razumne odredbe svojih vzgojiteljev in vseh tistih, katerim so jih starši zaupali. Toda če je otrok v vesti prepričan, da je nravno zlo, če ta in ta ukaz uboga, naj ga ne izpolni.

Ko otroci odraščajo, bodo še naprej spoštovali svoje starše. Vnaprej bodo ustrezali njihovim željam, prosili za nasvet in sprejemali njihove upravičene opomine. Pokorščina otrok do staršev preneha, ko se otroci osamosvojijo, ne pa spoštovanje, ki so ga dolžni za vedno. To spoštovanje ima namreč svojo korenino v strahu božjem, enem izmed darov Svetega Duha.

2218 Četrta božja zapoved opominja odrasle otroke na njihovo odgovornost do staršev. Kolikor le morejo, so jim dolžni materialno in moralno pomagati v letih starosti in v času bolezni, samote ali stiske. Jezus opominja na to dolžnost hvaležnosti (prim. Mr 7,10-12).

Gospod je dal očetu čast pri otrocih in določil materino pravico za sinove. Kdor spoštuje očeta, dobi odpuščanje grehov, in kdor časti svojo mater, je kakor tisti, ki zbira zaklade. Kdor spoštuje očeta, doživi veselje nad otroki, na dan svoje molitve bo uslišan. Kdor časti očeta, bo dolgo živel, in kdor uboga Gospoda, dela veselje svoji materi. (Sir 3,2-6).

Moj sin, podpiraj očeta v njegovi starosti, ne žali ga, dokler živi. Ako mu pamet peša, mu prizanašaj in ga ne zaničuj v vsej svoji moči! ... Kdor zapusti očeta, je kakor bogokletnik, in kdor razsrdi svojo mater, je preklet od Gospoda (Sir 3,12-13.16).

2219 Otroško (sinovsko) spoštovanje pospešuje harmonijo vsega družinskega življenja, tiče pa se tudi odnosov med brati in sestrami. Spoštovanje do staršev izžareva na vse družinsko okolje. “Krona starih so otrok otroci” (Prg 17,6). “V ljubezni prenašajte drug drugega, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti” (Ef 4,2).

2220 Za kristjane obstaja posebna dolžnost hvaležnosti do tistih, od katerih so prejeli dar vere, milost krsta in življenje v Cerkvi. Lahko so to starši, drugi člani družine, stari starši, pastirji, kateheti, drugi učitelji ali prijatelji. “Spominjam se namreč tvoje iskrene vere, ki sta jo prej imela tvoja stara mati Loida in tvoja mati Evnika. Prepričan pa sem, da jo imaš tudi ti” (2 Tim 1,5).

Dolžnosti staršev

2221 Rodovitnost zakonske ljubezni ni omejena le na roditev otrok, marveč se mora raztezati na njihovo nravno vzgojo in na njihovo duhovno oblikovanje. “Vloga staršev pri vzgoji je tako pomembna, da jo je skoraj nemogoče nadomestiti” (KV 3). Pravica in dolžnost vzgoje sta za starše prvobitni in neodtujljivi (prim. FC 36).

2222 Starši morajo na svoje otroke gledati kot na božje otroke in jih spoštovati kot človeške osebe. Starši učijo otroke izpolnjevati božjo postavo tako, da sami izkazujejo poslušnost volji nebeškega Očeta.

2223 Starši so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok. To odgovornost izpričujejo najprej s tem, da ustvarijo družinsko ognjišče, kjer vladajo kot pravilo nežnost, odpuščanje, spoštovanje, zvestoba in nesebično služenje. Družinsko ognjišče je posebno primerno mesto za vzgojo v krepostih. Takšna vzgoja zahteva vadenje v samozatajevanju, zdravem presojanju, obvladovanju samega sebe, kar vse je pogoj za vsako resnično svobodo. Starši bodo otroke učili, “telesne in nagonske razsežnosti” podrejati “notranjim in duhovnim razsežnostim” (CA 36). Za starše je težka odgovornost v tem, da svojim otrokom dajejo dober zgled. S tem, da bodo pred njimi znali priznati svoje napake, jih bodo mogli še bolje voditi in popravljati:

“Kdor ljubi svojega sina, rabi vedno šibo … Kdor kaznuje svojega sina, bo zaradi njega hvaljen …” (Sir 30,1-2).

“In vi, očetje, ne grenite svojih otrok, temveč jih vzgajajte in opominjajte v Gospodovem duhu” (Ef 6,4).

2224 Družinsko ognjišče je naravno okolje, ki človeško bitje uvede v solidarnost in v skupne odgovornosti. Starši bodo otroke učili, naj se varujejo kompromisarstva in propalosti, ki ogrožata človeško družbo.

2225 Obenem z milostjo zakramenta svetega zakona so starši prejeli odgovornost in prednostno pravico, da evangelizirajo svoje otroke. Že od najzgodnejših let jih bodo uvajali v skrivnosti vere, saj so za svoje otroke so njeni “prvi glasniki” (C 11). Že od najnežnejšega otroštva jih bodo vključevali v življenje Cerkve. Način življenja v družini more dajati hrano čustvenim razpoloženjem, ki bodo v celotnem življenju ostala pristne predpostavke in opora žive vere.

2226 Z vzgojo v veri morajo starši pričeti že v najnežnejšem otroštvu. Ta vzgoja se uveljavlja že tedaj, ko si družinski člani s pričevanjem krščanskega življenja v skladu z evangelijem pomagajo pri rasti v veri. Družinska kateheza prehiteva, spremlja in bogati druge oblike poučevanja v veri. Poslanstvo staršev je, da otroke naučijo moliti in odkrivati svojo poklicanost božjih otrok (prim. C 11). Župnija je evharistična skupnost in srce liturgičnega življenja krščanskih družin. Je prednosten kraj kateheze otrok in staršev.

2227 Otroci s svoje strani prispevajo k rasti staršev v svetosti (prim. CS 48, 4). Vsi in vsakdo si bodo velikodušno in brez naveličanosti medsebojno odpuščali žalitve, prepire, krivice in spodrsljaje. Medsebojna ljubezen k temu nagiblje. Kristusova ljubezen to zahteva (prim. Mt 18,21-22; Lk 17,4).

2228 V času otroštva se spoštovanje in ljubezen staršev izražata najprej v skrbi in pozornosti, ki ju posvečajo negovanju otrok, zavzetosti za njihove telesne in duhovne potrebe. Med odraščanjem vodita isto spoštovanje in isto predanost starše, da svoje otroke vzgajajo k pravilnemu uporabljanju svojega razuma in svoje svobode.

2229 Kot tisti, ki so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok, imajo starši pravico, da izberejo zanje šolo, ki ustreza njihovim lastnim prepričanjem. To je temeljna pravica. Dolžnost staršev je, kolikor je to mogoče, izbrati šole, ki jim bodo najbolje pomagale pri njihovi nalogi krščanskih vzgojiteljev (KV 6). Javne oblasti so dolžne, da zajamčijo to pravico staršev in zagotovijo stvarne pogoje za njeno izvajanje.

2230 Ko otroci odrastejo, imajo dolžnost in pravico, da si izberejo poklic in življenjski stan. Sprejeli bodo nove odgovornosti v zaupljivem odnosu do svojih staršev, katere bodo vpraševali za mnenja in nasvete ter jih radi sprejemali. Starši bodo budno pazili na to, da ne bi nad svojimi otroki izvajali prisile niti pri izbiri poklica, niti pri izbiri zakonca. Ta dolžnost zadržanosti pa jim ne prepoveduje, da jim ne bi pomagali – ravno nasprotno – z razsodnimi nasveti, zlasti ko si nameravajo osnovati družinsko ognjišče.

2231 Nekateri se ne poročijo, da morejo prevzeti nase skrb za svoje starše, ali za svoje brate ali sestre, da bi se bolj izključno posvetili kakemu poklicu ali iz kakih drugih častnivrednih nagibov. Veliko morejo prispevati k blagru človeške družine.