2759 “Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: 'Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence’” (Lk 11,1). Kot odgovor na to prošnjo izroči Gospod svojim učencem in svoji Cerkvi temeljno krščansko molitev. Sv. Luka podaja njeno krajše besedilo (s peterimi prošnjami: prim. Lk 11,2-4), Matej bolj razvito različico (s sedmerimi prošnjami: prim. Mt 6,9-13). Bogoslužno izročilo Cerkve je obdržalo besedilo sv. Mateja:

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

2760 Zelo zgodaj je bogoslužna raba Gospodovo molitev začela sklepati z doksologijo (slavospevom). V Nauku dvanajsterih apostolov (8,2): “Zakaj tvoja je moč in slava na veke.” Apostolske konstitucije (7,24,1) dodajajo na začetku: “kraljestvo”, in to je obrazec, ki je do danes ohranjen v ekumenski molitvi. Bizantinsko izročilo dodaja po slavi “Oče, Sin in Sveti Duh”. Rimski misal razvija zadnjo prošnjo (prim. embolizem) pod izrečnim vidikom “pričakovanja blaženega upanja” (Tit 2,13) in prihoda Jezusa Kristusa, našega Gospoda, nato pride pritrditev (aklamacija) bogoslužnega zbora ali ponovitev doksologije iz Apostolskih konstitucij.