648 Kristusovo vstajenje je predmet vere, kolikor je to presežen poseg samega Boga v stvarstvo in v zgodovino. V njem tri božje osebe khrati delujejo skupaj in razkrivajo svojo lastno izvirnost. Vstajenje se je zgodilo po moči Očeta, ki “je obudil od mrtvih” (prim. Apd 2,24) Kristusa, svojega Sina, in tako na popoln način uvedel njegovo človeško naravo – z njegovim telesom – v Trojico. Jezus je dokončno razodet kot “Božji Sin po duhu svetosti po obujenju od mrtvih” (Rim 1,3-4). Sv. Pavel poudarja razkritje božje moči (prim. Rim 6,4; 2 Kor 13,4; Flp 3,10; Ef 1,19-22; Heb 7,16) po delovanju Svetega Duha, ki je oživil mrtvo Jezusovo človeško naravo in jo poklical k veličastvu Gospoda.

649 Tudi Sin izvršuje svoje vstajenje v moči svoje božje moči. Jezus napove, da bo Sin človekov moral veliko trpeti, umreti in nato vstati od mrtvih (aktivni pomen besede) (prim. Mr 8,31; 9,9-31; 10,34). Drugje izrecno izjavlja: “Svoje življenje dajem, da ga spet prejmem … Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem” (Jn 10,17-18). “Verujemo …, da je Jezus umrl in vstal” (1 Tes 4,14).

650 Cerkveni očetje zrejo na vstajenje z gledišča Kristusove božje osebe, ki je ostala združena z njegovo dušo in telesom, ki ju je smrt ločila: “Po enosti božje narave, ki ostaja navzoča v obeh človeških delih, se le-ta znova združita. Tako nastopi smrt z ločitvijo obeh človeških sestavin, vstajenje pa z združitvijo obeh ločenih delov” (sv. Gregor iz Nise, res. 1; prim. tudi DS 325, 369; 539).