2407 Spoštovanje človeškega dostojanstva zahteva, da v gospodarskih stvareh izvršujemo naslednje kreposti: krepost zmernosti, da bi brzdali navezanost na dobrine tega sveta; krepost pravičnosti, da bi
varovali pravice bližnjega in mu dali, kar mu gre, in krepost solidarnosti v skladu z zlatim pravilom in z darežljivostjo Gospoda, ki je bil “bogat, a je zaradi nas postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu” (prim. 2 Kor 8,9).

SPOŠTOVANJE DOBRIN BLIŽNJEGA

2408 Sedma zapoved prepoveduje krajo, torej prilastitev dobrine drugega zoper lastnikovo razumno voljo. Tatvina ne obstaja, če je mogoče predpostavljati privolitev ali če zavrnitev nasprotuje razumu
in vesoljni namenitvi dobrin. Tak je primer nujne in očitne potrebe, ko je edina možnost, da odpomoremo neposrednim in bistvenim potrebam (hrana, zavetje, obleka … ), ta, da razpolagamo z dobrinami drugega in jih uporabljamo ((Prim. CS 69, 1.3).

2409 Vsak način krivičnega odvzemanja in zadrževanja dobrine drugega, tudi če ni v protislovju z določbami civilne postave, nasprotuje sedmi zapovedi. Taki načini so: premišljeno zadrževati posojene
dobrine ali izgubljene predmete; goljufati v trgovanju (Prim. 5 Mz 25,13-16); nepravično izplačevati krivične plače (Prim. 5 Mz 24,14-15; Jak 5,4); dviganje cen izrabljajoč nevednost ali stisko drugega (Prim. Am 8,4-6).

Nravno nedovoljeni načini so tudi: špekulacija, s katero kdo skuša umetno spreminjati cenitev dobrin, da bi v škodo drugega iz tega izvlekel dobiček; korupcija, s katero kdo preobrača sodbo tistih, ki morajo odločati v skladu s pravom; prilaščanje in zasebno uporabljanje družbenga imetja kakega
podjetja; slabo izvršena dela, davčna prevara, ponarejanje čekov in faktur, pretirani izdatki, razsipnost. Prostovoljno povzročati škodo pri zasebni ali javni lastnini nasprotuje nravni postavi in zahteva povrnitev škode.

2410 Obljub se je treba držati in pogodbe strogo izpolnjevati, kolikor je sprejeta obveznost nravno upravičena. Znaten del gospodarskega in družbenega življenja je odvisen od veljavnosti pogodb
med fizičnimi in moralnimi osebami. Tako trgovske prodajne ali nakupovalne pogodbe, najemninske in delovne pogodbe. Vsaka pogodba mora biti sklenjena in izvršena v dobri veri.
2411 Pogodba je podvržena menjalni (komutativni) pravičnosti, ki ureja zamenjave med osebami ob natančnem spoštovanju njihovih pravic. Menjalna pravičnost strogo obvezuje; menjalna pravičnost
zahteva zaščito lastninskih pravic, plačevanje dolgov in izpolnjevanje svobodno prevzetih obveznosti. Brez menjalnega prava ni mogoča nobena druga oblika pravičnosti.

Menjalno (komutativno) pravičnost razlikujemo od legalne, ki se tiče tistega, kar državljan po pravšnosti dolguje skupnosti, in od razdelilne (distributivne), ki ureja to, kar je skupnost dolžna državljanom sorazmerno z njihovimi prispevki (dajatvami) in njihovimi potrebami.

2412 Na podlagi menjalne pravičnosti se za poravnavo prizadejane krivice zahteva povračilo ukradene dobrine njenemu lastniku:

Jezus je pohvalil Zaheja zaradi njegove zavzetosti: “Če sem koga v čem prevaral, mu četverno povrnem” (Lk 19,8). Tisti, ki so se neposredno ali posredno polastili kake dobrine bližnjega, so jo dolžni povrniti ali dati kaj enakovrednega v naravi ali v gotovini, če je stvar izginila, pa tudi sadove in
dobičke, ki bi jih zakonito prejel njen lastnik. Prav tako so dolžni povrniti sorazmerno s svojo odgovornostjo in s svojim dobičkom vsi tisti, ki so bili kakorkoli udeleženi pri tavini ali so od nje imeli dobiček, vedoč za stvar; na primer tisti, ki bi tatvino naročili, pomagali ali prikrivali.

2413 Hazardne igre (kvartanje itd.) ali stave same po sebi ne nasprotujejo pravičnosti. Nravno nesprejemljive postanejo, kadar človeku odvzamejo to, kar mu je potrebno za kritje lastnih potreb ali potreb drugih. Strast do igranja je v nevarnosti, da postane huda zasužnjenost. Krivično staviti ali pri igri goljufati je materija za velik greh, razen če je storjena škoda tako majhna, da je tisti, ki jo trpi, po pameti ne more imeti za pomembno.

2414 Sedma zapoved prepoveduje dejanja ali početja, ki iz kakršnegakoli razloga, egoističnega ali ideološkega, verižniškega ali totalitarnega, vodijo k zasužnjevanju ljudi, k nepriznavanju njihovega
osebnostnega dostojanstva, h kupovanju, prodajanju in zamenjevanju ljudi, kakor da bi bili blago. Ljudi nasilno zreducirati na uporabno vrednoto ali na vir dobička je greh zoper dostojanstvo oseb in njihovih temeljnih pravic. Sv. Pavel je krščanskemu gospodarju ukazal, naj s svojim krščanskim sužnjem ravna “ne več kot s sužnjem, marveč kot bratom … kot človekom ali kot vernikom” (Fim 16).

SPOŠTOVANJE INTEGRITETE STVARSTVA

2415 Sedma zapoved zahteva spoštovanje integritete stvarstva. Živali, rastline in neživa narava – vse to je po svoji naravi namenjeno skupnemu blagru preteklega, sedanjega in prihodnjega človeštva (Prim. 1 Mz 1,28-31). Uporabljanja rudninskih, rastlinskih in živalskih bogastev vesoljstva ne moremo odtegniti od spoštovanja do zahtev nravnosti. Gospostvo nad neživo in živo naravo, ki ga Stvarnik daje človeku, ni neomejeno; merilo za to gospostvo je skrb za kakovost življenja bližnjega, vštevši prihodnje rodove; to gospostvo zahteva religiozno spoštovanje integritete (neokrnjenosti) stvarstva (Prim. CA 37-38).
2416 Živali so od Boga ustvarjena bitja. Bog jih obdaja s skrbjo svoje previdnosti (Prim. Mt 6,26). Že s svojim preprostim obstojem ga hvalijo in slavijo (Prim. Dan 3,57-58). Tudi ljudje jim dolgujejo dobrohotnost. Spomnimo se, s kakšno rahločutnostjo so z živalmi ravnali svetniki, kakor sta sv.
Frančišek Asiški in sv. Filip Neri.

2417 Bog je živali zaupal gospodarjenju njega, katerega je ustvaril po svoji podobi (Prim. 1 Mz 2,19-20; 9,1-4). Zakonito je torej uporabljati živali za hrano in izdelovanje obleke. Dovoljeno jih je udomačiti, da človeku pomagajo pri njegovem delu in razvedrilu. Če ostajajo v pametnih mejah, so medicinski in znanstveni poskusi na živalih nravno sprejemljivi postopki, ker prispevajo k negovanju ali ohranjevanju človeških življenj.

2418 V nasprotju s človeškim dostojanstvom je po nepotrebnem trpinčiti živali ali oteževati njihova življenja. Prav tako je nedostojno človeka trošiti zanje vsote, ki bi prvenstveno morale lajšati bedo ljudi. Živali smemo ljubiti, ne moremo pa jim izkazovati naklonjenosti, kakršno dolgujemo samo osebam.