Oblak prič

2683 Priče, ki so šle pred nami v božje kraljestvo (prim. Heb 12,1), posebno tisti, ki jih Cerkev priznava za “svetnike”, so udeleženi pri živem izročilu molitve z zgledom svojega življenja, s predajanjem svojih spisov in s svojo sedanjo molitvijo. Te priče zrejo Boga, ga hvalijo in ne nehajo skrbeti za tiste, ki so jih pustili na zemlji. Ko so prišli “v veselje” svojega Učitelja, so bili “postavljeni čez veliko” (prim. Mt 25,21). Njihova priprošnja je najvišje služenje božjemu načrtu. Moremo in moramo jih prositi, naj posredujejo za nas in za ves svet.

2684 V občestvu svetnikov so se v vsej zgodovini Cerkva razvijale različne duhovnosti. Osebno karizmo te ali one priče božje ljubezni do ljudi, kakor na primer Elijev “duh” Elizeju (prim. 2 Kr 2,9) in Janezu Krstniku (prim. Lk 1,17), je bilo mogoče dati naprej, da bi bili učenci deležni tega duha (prim. R 2). Duhovnost je tudi ob stekališču drugih tokov, liturgičnih in teoloških, in pričuje za inkulturacijo vere v človeškem okolju in njegovi zgodovini. Krščanske duhovnosti so deležne živega izročila molitve in so neogibno potrebne vodnice za vernike. V svoji bogati raznoličnosti odsevajo čisto in enovito luč Svetega Duha.
“Duh je v resnici kraj svetnikov; in svetnik je za Duha primeren kraj, ker se ponudi, da bi prebival z Bogom, in se imenuje njegov tempelj” (sv. Bazilij, Spir. 26,62).

Služabniki molitve

2685 Krščanska družina je prvi kraj vzgoje za molitev. Temelječa na zakramentu zakona je družina “domača Cerkev”, kjer se božji otroci učijo moliti “kot Cerkev” in vztrajati v molitvi. Zlasti za majhne otroke je vsakdanja družinska molitev prva priča živega spominjanja Cerkve, ki ga potrpežljivo prebuja Sveti Duh.

2686 Tudi tisti, ki so prejeli zakrament svetega reda, so odgovorni glede vzgoje za molitev svojih bratov in sester v Kristusu. Kot služabniki dobrega pastirja so posvečeni, da vodijo božje ljudstvo k živim izvirom molitve, ki so: božja beseda, bogoslužje, življenje v Bogu, božji “danes” v konkretnih položajih (prim. D 4-6).

2687 Številni redovniki so posvetili vse svoje življenje molitvi. Od puščavništva v Egiptu dalje so puščavniki, menihi in nune darovali svoj čas hvaljenju Boga in priprošnji za svoje ljudstvo. Posvečeno življenje se ne obdrži in ne širi brez molitve; molitev je eden izmed živih izvirov kontemplacije in duhovnega življenja v Cerkvi.

2688 Kateheza otrok, mladih in odraslih teži za tem, da bi božjo besedo premišljevali v osebni molitvi, jo posedanjali v bogoslužni molitvi in jo v vsakem času ponotranjali tako, da bi rodila svoj sad v novem življenju. Kateheza je tudi priložnost, pri kateri je mogoče razločevati in vzgajati ljudsko pobožnost (prim. CT 54). Naučiti se na pamet osnovnih molitev – to daje nujno potrebno oporo molitvenemu življenju, vendar je pomembno, da kateheza da začutiti smisel takšnega učenja (prim. CT 55).

2689 Molitvene skupine, celo “molitvene šole”, so danes eno izmed znamenj in ena izmed spodbud za obnovo molitve v Cerkvi, če se seveda napajajo iz pristnih izvirov krščanske molitve. Skrb za občestvo je znamenje resnične molitve v Cerkvi.

2690 Sveti Duh daje nekaterim vernikom darove modrosti, vere in razločevanja glede te skupne dobrine, ki je molitev (duhovno vodstvo). Možje in žene, ki so z njimi obdarjeni, so resnični služabniki živega izročila molitve:

Zato mora duša, ki hoče napredovati v popolnosti, po nasvetu sv. Janeza od Križa “dobro preudariti, v kakšne roke se izroča, kajti kakršen bo učitelj, takšen bo učenec; kakršen bo oče, takšen bo sin”. In še: “Voditelj mora biti ne le učen in razsoden, temveč tudi izkušen … Če duhovni voditelj nima izkušnje v duhovnem življenju, ni sposoben, da bi v njem vodil duše, ki jih Bog navzlic temu kliče, saj jih niti razumel ne bo” (llama strophe 3).

Za molitev ugodni kraji

2691 Cerkev, božja hiša, je pravi kraj za bogoslužno molitev župnijske skupnosti. Cerkev je tudi prednostni kraj za češčenje (adoracijo) Kristusove stvarne navzočnosti v svetem zakramentu. Izbira ugodnega kraja za pristnost molitve ni brez pomena:

- za osebno molitev je to lahko “molitveni kotiček”, s Svetim pismom in svetimi podobami (ikonami), da bi bili tam, “na skrivnem” pred našim Očetom (prim. Mt 6,6). V krščanski družini takšna majhna molivnica spodbuja skupno molitev.

- v krajih, kjer so samostani, so te skupnosti poklicane, da dajo ugoden dostop in sodelovanje pri molitvenem bogoslužju tudi vernikom in da omogočajo samoto, ki je potrebna za globljo osebno molitev (R 7).

- romanja nas spominjajo na naše zemeljsko potovanje v smeri k nebesom. To so po izročilu pomembni časi za obnavljanje molitve. Božjepotna svetišča so za romarje, ki zase iščejo živih izvirov, izjemni kraji, da “kot Cerkev” živijo oblike krščanske molitve.

NA KRATKO

2692 V svoji molitvi je potujoča Cerkev združena s Cerkvijo svetnikov in prosi za njihovo priprošnjo.

2693 Različne krščanske duhovnosti so deležne živega izročila molitve in so dragocene vodnice za duhovno življenje.

2694 Krščanska družina je prvi kraj vzgoje za molitev.

2695 Tisti, ki so prejeli zakrament svetega reda, posvečeno življenje, kateheza, molitvene skupine, “duhovno vodstvo” zagotavljajo v Cerkvi pomoč za molitev.

2696 Najugodnejši kraji za molitve so osebni ali družinski oratorij (kotiček za molitev), samostani, romarska svetišča, predvsem pa cerkev, ki je lastni kraj liturgične molitve za župnijsko skupnost in prednostni kraj za češčenje svetega Rešnjega telesa.