2746 Ko je prišla njegova ura, je Jezus molil k Očetu (prim. Jn 17). Njegova molitev – najdaljša, kar nam jih je izročil evangelij – zaobjema ves red stvarjenja in odrešenja, tudi njegovo smrt in vstajenje. Molitev Jezusove ure ostaja vedno njegova, kakor ostaja njegova pasha (velika noč), ki se je zgodila “enkrat za vselej”, navzoča v bogoslužju njegove Cerkve.

2747 Krščansko izročilo jo po pravici imenuje Jezusova “velikoduhovniška” molitev. To je molitev našega vélikega duhovnika, neločljiva je od njegove daritve (žrtve), od njegovega “prehoda” (pashe) k Očetu, kjer je v celoti “posvečen” Očetu (prim. Jn 17,11.13.19).

2748 V tej velikonočni, daritveni (žrtveni) molitvi je vse “rekapitulirano”, “zedinjeno v eni glavi” v njem (prim. Ef 1,10): Bog in svet, Beseda in meso, večno življenje in čas, ljubezen, ki se izroča, in greh, ki jo izdaja, učenci, ki so navzoči, in tisti, ki bodo verovali vanj po njihovi besedi, ponižanje in slava. To je molitev edinosti.

2749 Jezus je v celoti spolnil Očetovo delo in njegova molitev, kakor tudi njegova daritev, se razteza do dovršitve časa. Molitev Jezusove ure napolnjuje poslednje čase in jih nosi naproti njihovi dovršitvi. Jezus, Sin, kateremu je Oče dal vse, je ves predan Očetu; in hkrati se izraža z neomejeno svobodo (prim. Jn 17,11.13.19.24) na temelju oblasti, ki mu jo je Oče dal nad celotnim mesom. Sin, ki se je naredil za služabnika, je Gospod, Pantokrator (Vsevladar). Naš véliki duhovnik, ki prosi za nas, je tudi tisti, ki moli v nas, in Bog, ki nas uslišuje.

2750 In samo s tem, da vstopimo v sveto ime Gospoda Jezusa, moremo od znotraj sprejeti molitev, ki nas jo on uči: “Oče naš!” Njegova velikoduhovniška molitev navdihuje od znotraj velike prošnje očenaša: skrb za Očetovo ime (prim. Jn 17,6.11.12.26), goreča zavzetost za njegovo kraljestvo (slava; prim. Jn 17,1.5.10.24.23-26), spolnjevanje Očetove volje, njegovega odrešenjskega načrta (prim. Jn 17,2.4.6.9.11.12.24) in osvoboditev od zla (prim. Jn 17,15).

2751 Končno nam Jezus prav v tej molitvi razodeva in nam daje nerazdružno “spoznanje” Očeta in Sina (prim. Jn 17.3.6-10.25), ki je ravno skrivnost molitvenega življenja.

NA KRATKO

2752 Molitev predpostavlja napor in boj zoper nas same in zoper zvijače skušnjavca. Molitveni boj je neločljiv od “duhovnega boja”, ki je potreben, če naj trajno (habitualno) delujemo v skladu s Kristusovim Duhom: molimo tako, kakor živimo, ker živimo tako, kakor molimo.

2753 V boju molitve se moramo spoprijemati z zmotnimi pojmovanji, z različnimi miselnimi tokovi, z izkušnjo naših neuspehov. Na te skušnjave, ki mečejo senco dvoma na koristnost ali celo možnost molitve, se spodobi odgovarjati s ponižnostjo, zaupanjem in vztrajnostjo.

2754 Glavne težave v življenju molitve so raztresenost in suhota. Zdravilo je v veri, spreobrnjenju in čuječnosti srca.

2755 Dve pogostni skušnjavi ogrožata molitev: pomanjkanje vere in lenoba (acedia), neke vrste depresija (potrtost), ki nastane zaradi popuščanja v askezi (zatajevanju samega sebe) in vodi v malodušnost.

2756 Sinovsko (otroško) zaupanje je postavljeno na preizkušnjo, kadar imamo občutek, da nismo vedno uslišani. Evangelij nas vabi, naj se vprašamo, ali je naša molitev v skladu s hrepenenjem Duha.

2757 “Neprenehoma molite” (1 Tes 5,17). Moliti je vedno mogoče. To je celo življenjska nuja. Molitev in krščansko življenje, to dvoje je neločljivo.

2758 Molitev Jezusove ure, ki jo po pravici imenujemo “velikoduhovniško molitev” (prim. Jn 17), povzema v kratkem celotni red stvarjenja in odrešenja. Ta molitev navdihuje velike prošnje “očenaša”.