1755 Moralno dobro dejanje predpostavlja obenem dobrost predmeta, namena in okoliščin. Slab namen pokvari dejanje, četudi je predmet sam v sebi dober (na primer moliti in se postiti, “da bi me ljudje videli”).

Predmet izbire (odločitve) more sam zase pokvariti celoto delovanja. Obstajajo konkretna ravnanja – na primer nečistovanje – pri katerih je vedno zgrešeno, če jih izberemo; kajti izbrati jih vsebuje nered volje, se pravi nravno zlo.

1756 Zgrešeno je torej soditi glede nravnosti človeških dejanj, tako da se oziramo samo na namen, ki jih navdihuje, ali na okoliščine (okolje, socialni pritisk, prisilo ali nujnost delovanja itd.), ki so okvir teh dejanj. Obstajajo dejanja, ki so sama po sebi in sama v sebi, neodvisno od okoliščin ali namenov, vedno strogo nedovoljena zaradi svojega predmeta; tako npr. bogokletje, kriva prisega, uboj in prešuštvo. Ni dovoljeno delati zlo, da bi iz njega prišlo dobro.

NA KRATKO

1757 Predmet, namen in okoliščine sestavljajo tri “vire” nravnosti človeških dejanj.

1758 Izbrani predmet moralno opredeljuje dejanje hotenja, kolikor ga razum spozna in presoja kot slabo ali dobro.

1759 “Ne moremo opravičiti zlega dejanja, storjenega z dobrim namenom” (sv. Tomaž Akv., dec. praec. 6). Namen ne opravičuje sredstev.

1760 Nravno dobro dejanje predpostavlja hkrati dobrost predmeta, cilja in okoliščin.

1761 Obstajajo konkretna ravnanja, pri katerih je vedno zgrešeno, če jih izberemo. Izbrati jih namreč vsebuje nered volje, to se pravi nravno zlo. Ni dovoljeno delati zlo, da bi iz tega prišlo dobro