1312 Prvotni delivec birme je škof (prim. C 26).

Na vzhodu redno duhovnik, ki krsti, neposredno za tem podeli tudi birmo v enem in istem obhajanju. To pa stori s sveto krizmo, ki jo posveti patriarh ali škof, kar izraža apostolsko edinost Cerkve, katere vezi se z zakramentom birme okrepijo. V latinski Cerkvi uporabljajo isto pravilo pri krstih odraslih ali ko je pripuščen k polnemu občestvu s Cerkvijo kak krščenec neke druge krščanske skupnosti, ki ni veljavno prejel zakramenta birme (prim. ZCP, kan. 883, & 2).

1313 V latinskem obredu je redni delivec birme škof (prim. ZCP, kan. 882). Četudi škof sme iz tehtnih razlogov pooblastiti duhovnike za podeljevanje birme (prim. ZCP, kan. 884, & 2), je na podlagi samega smisla (tega) zakramenta primerno, da jo podeljuje sam. Naj ne pozabi na dejstvo, da se je zaradi tega obhajanje birme časovno ločilo od krsta. Škofje so nasledniki apostolov: prejeli so polnost zakramenta svetega reda. Ko ta zakrament podeljujejo škofje, je s tem dobro naznačeno, da ima za svoj učinek to, da – tiste, ki ga prejmejo – tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja za Kristusa.

1314 Če je kak kristjan v smrtni nevarnosti, mu je dolžan podeliti podeliti birmo vsak duhovnik (prim. ZCP, kan. 883, & 3). Kajti Cerkev hoče, da nobeden od njenih otrok, tudi čisto majhnih, ne odide s tega sveta, ne da bi ga Sveti Duh spopolnil z darom Kristusove polnosti.

NA KRATKO

1315 “Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza. Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. Zakaj Duh še ni bil prišel na nobenega izmed njih, bili so samo krščeni v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha” (Apd 8,14-17).

1316 Birma izpopolni krstno milost; birma je zakrament, ki podeli Svetega Duha, da bi nas globlje zakoreninil v božje sinovstvo, nas tesneje včlenil v Kristusa, naredil našo vez s Cerkvijo trdnejšo, nas bolj pridružil njenemu poslanstvu in nam pomagal pričevati za krščansko vero z besedo, ki jo spremljajo dejanja.

1317 Birma kakor krst vtisne v dušo kristjana neko duhovno znamenje ali neizbrisno znamenje (“character”); zato je ta zakrament mogoče prejeti samo enkrat v življenju.

1318 Na vzhodu podeljujejo ta zakrament neposredno po krstu; sledi mu udeležba pri evharistiji. To izročilo poudari enoto treh zakramentov uvajanja v krščanstvo. V latinski Cerkvi podeljujejo ta zakrament, ko je dosežena starost razsodnosti, in njegovo obhajanje redno pridržujejo škofu, s čimer je naznačeno, da ta zakrament okrepi cerkveno (eklezialno) vez.

1319 Kandidat za birmo, ki je dosegel starost razsodnosti, mora izpovedati vero, biti v stanju milosti, imeti namen prejeti zakrament in biti pripravljen sprejeti svojo vlogo Kristusovega učenca in Kristusove priče v cerkvenem občestvu in v časnih zadevah.

1320 Bistveni obred birme je maziljenje s sveto krizmo na čelu krščenca (na vzhodu tudi na drugih čutilih), maziljenje, ki se izvrši s polaganjem roke birmovalca in z besedami: “Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha” (“Accipe signaculum doni Spiritus Sancti”) – v rimskem obredu, “Bodi zapečaten (zaznamovan) z darom Svetega Duha” – v bizantinskem obredu.

1321 Kadar se birma obhaja ločeno od krsta, se njena povezanost s krstom med drugim izraža z obnovitvijo krstnih obljub. Obhajanje birme med evharistijo (mašo) še bolj poudari enoto zakramentov uvajanja v krščanstvo.