1005 Če naj vstanemo s Kristusom, je treba tudi umreti s Kristusom, “se izseliti iz telesa in se vseliti h Gospodu” (2 Kor 5,8). Pri tem “odhodu” (Flp 1,23), ki je smrt, se duša loči od telesa. S svojim telesom se bo združila na dan vstajenja mrtvih (prim. Viblj 28).
Smrt
1006 “Vpričo smrti postane uganka človeškega bivanja največja” (CS 18). V nekem smislu je telesna smrt naravna, a za vero je “plačilo za greh” (Rim 6,23; prim. 1 Mz 2,17). Za tiste, ki umrjejo v Kristusovi milosti, je smrt deležnost pri Gospodovi smrti, da bi mogli biti deležni tudi njegovega vstajenja (prim. Rim 6,3-9; Flp 3,10-11).
1007 Smrt je konec zemeljskega življenja. Naše življenje je podvrženo meri časa, v katerem se spreminjamo, se staramo in smrt se – kakor pri vseh zemeljskih živih bitjih – zdi normalni konec življenja. Ta vidik smrti daje našemu življenju pečat resnobnosti: spominjanje na svojo umrljivost nam tudi pomaga klicati si v spomin, da nam je dan na voljo le omejen čas za uresničenje svojega življenja:
Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti, ... preden se prah povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal” (Prd 12,1.7).
1008 Smrt je posledica greha. Kot verodostojen razlagalec svetopisemskih trditev (prim. 1 Mz 2,17; 3,3; 3,19; Mdr 1,13; Rim 5,12; 6,23) in izročila uči cerkveno učiteljstvo, da je smrt prišla na svet zaradi človekovega greha (prim. DS 1511). Čeprav je človek imel umrljivo naravo, je Bog določil, da ne bo umrl. Smrt je bila torej v nasprotju z načrti Boga Stvarnika in je prišla na svet kot posledica greha (prim. Mdr 2,23-24). “Telesna smrt, s katero bi bilo človeku prizaneseno, ko bi ne bil grešil” (CS 18) je tako človekov “zadnji sovražnik”, ki mora biti premagan (prim. 1 Kor 15,26).
1009 Po Kristusu je smrt preoblikovana. Tudi Jezus, Božji Sin, je pretrpel smrt, kakršna je lastna človeškemu stanju. Toda kljub svoji grozi pred obličjem smrti (prim. Mr 14,33- 34; Heb 5,7-8) jo je sprejel v dejanju popolne in svobodne podreditve volji svojega Očeta. Jezusova pokorščina je preoblikovala prekletstvo smrti v blagoslov (prim. Rim 5,19-21).
Smisel krščanske smrti
1010 Zaradi Kristusa ima krščanska smrt pozitiven smisel. “Živeti je zame Kristus in umreti dobiček” (Flp 1,21). “Zanesljiva je beseda: če s Kristusom umremo, bomo z njim tudi zaživeli” (2 Tim 2,11). Bistvena novost krščanske smrti je v tem: s krstom je kristjan že zakramentalno “umrl s Kristusom”, da bi živel novo življenje; in če umremo v Kristusovi milosti, telesna smrt spopolni to “umiranje s Kristusom” in dovrši tako našo včlenitev v Kristusa v njegovem odrešenjskem dejanju:
Bolje je zame, da umrjem v (“eis”) Jezusa Kristusa, kakor da kraljujem nad vso zemljo. Njega iščem, ki je umrl za nas; njega hočem, ki je vstal za nas. Rojstvo se mi bliža … Pustite me, da prejmem čisto luč. Ko bom prišel tja, bom človek (sv. Ignacij Antiohijski, Rom. 6,1-2).
1011 V smrti Bog človeka pokliče k sebi. Zaradi tega more kristjan izkusiti v razmerju do smrti podobno hrepenenje, kakor ga je imel sv. Pavel: “Hrepenim, da bi odšel s sveta in bil s Kristusom” (Flp 1,23); in preoblikovati more svojo smrt po Kristusovem zgledu v dejanje pokorščine in ljubezni do Očeta (prim. Lk 23,46):
Moja (zemeljska) ljubezen (eros) je križana… Živa in goreča voda je v meni, ki mi od znotraj kliče: 'Semkaj k Očetu!’ (sv. Ignacij Antiohijski, Rom. 7,2).
Gledati hočem Boga, in da bi ga gledala, je potrebno umreti (sv. Terezija Avilska, vida 1).
Ne umiram, v življenje vstopam (sv. Terezija Deteta Jezusa, verba).
1012 Krščansko gledanje na smrt (prim. 1 Tes 4,13-14) je na poseben način izraženo v bogoslužju Cerkve:
Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih (RiM, Hvalospev pri mašah za rajne).
1013 Smrt je konec človekovega zemeljskega romanja, časa milosti in usmiljenja, ki mu ga Bog podarja zato, da bi uresničil svoje zemeljsko življenje po božjem načrtu in izvršil odločitev glede svoje dokončne usode. “Po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega življenja” (C 48) se ne bomo nič več vrnili v druga zemeljska življenja. “Ljudem je določeno enkrat umreti” (Heb 9,27). Nikakršne “reinkarnacije” (zopetnega utelešenja) ni po smrti.
1014 Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro naše smrti (“Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod”: litanije vseh svetnikov), naj se obračamo k božji Materi, da bi prosila za nas “ob naši smrtni uri” (molitev “Zdrava, Marija”), in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt:
Kar misliš in delaš, misli in delaj, kakor bi že danes moral umreti. Ko bi imel čisto vest, bi se tudi smrti posebno ne bal. Bolje bi bilo, grehov se varovati, kakor pa bežati pred smrtjo. Če danes nisi pripravljen, kako boš pa jutri? (Hoja za Kristusom 1,23,1).
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji, zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega (sv. Frančišek Asiški, Sončna pesem).
NA KRATKO
1015 “Caro salutis est cardo” (“Meso je stožer odrešenja in zveličanja” (Tertulijan, res. 8,2). Verujemo v Boga, ki je stvarnik mesa; verujemo v Besedo, ki je postala meso, da bi odkupila (rešila) meso; verujemo v vstajenje mesa, dovršitev stvarjenja in odrešenje mesa.
1016 S smrtjo se duša loči od telesa, toda v vstajenju bo Bog vrnil neminljivo življenje našemu preoblikovanemu telesu, ko ga bo znova zedinil z našo dušo. Kakor je Kristus vstal in živi na veke, tako bomo tudi mi vsi vstali poslednji dan.
1017 “Verujemo v resnično vstajenje tega mesa, ki ga sedaj nosimo” (DS 854). Medtem ko se seje v grob minljivo telo, vstaja telo, ki je neminljivo (prim. 1 Kor 15,42), “duhovno telo” (1 Kor 15,44).
1018 Zaradi izvirnega greha mora človek pretrpeti “telesno smrt, s katero bi mu bilo prizaneseno, če bi ne bil grešil” (CS 18).
1019 Jezus, Sin Božji, je prostovoljno pretrpel smrt za nas v popolni in svobodni podreditvi volji Boga, svojega Očeta. S svojo smrtjo je premagal (uničil) smrt in tako vsem ljudem omogočil zveličanje.