1077 “Blagoslovljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je iz nebes v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje, da bi slavili veličastvo njegove milosti, s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljenem Sinu” (Ef 1,3-6).

1078 Blagoslavljati je božje dejanje, ki daje življenje in katerega praizvir je Oče. Njegov blagoslov je hkrati beseda in dar (“bene-dictio”, “eu-logia”). Naobrnjen na človeka pomeni ta izraz adoracijo (češčenje, kakršno gre le Bogu) in človekovo samoizročitev Stvarniku v zahvaljevanju.

1079 Vse božje delo od začetka do dovršitve časov je blagoslavljanje. Od liturgičnega opevanja prvega stvarjenja do slavospevov nebeškega Jeruzalema oznanjajo navdihnjeni pisatelji sklep odrešenja kot neizmeren božji blagoslov.

1080 Že v začetku Bog blagoslovi živa bitja, posebej še moža in ženo. Zaveza z Noetom in vsemi živimi bitji obnovi ta blagoslov rodovitnosti, in to kljub človekovemu grehu, zaradi katerega je zemlja “prekleta”. Toda začenši z Abrahamom prodre božji blagoslov v zgodovino ljudi, ki je šla smrti naproti, prodre zato, da bi jo znova dvignil na pot k življenju, k izviru življenja: po veri “očeta verujočih”, ki sprejme blagoslov, se začenja zgodovina odrešenja.

1081 Božji blagoslovi se kažejo v čudovitih rešenjskih dogodkih kot so: rojstvo Izaka, odhod iz Egipta (pasha in izhod, exodus), podaritev obljubljene dežele, izvolitev Davida, božja navzočnost v templju, očiščujoče izgnanstvo in vrnitev “majhnega ostanka”. Postava, preroki in psalmi, ki tkejo liturgijo izvoljenega ljudstva, hkrati kličejo v spomin te božje blagoslove in odgovarjajo nanje z “blagoslovi” hvaljenja in zahvaljevanja (s poveličujočo hvalo in zahvalo).

1082 V liturgiji Cerkve se božji blagoslov v polnosti razodeva in priobčuje. V liturgiji Cerkev priznava in moli Očeta kot praizvir in poslednji cilj vseh blagoslovov stvarjenja in odrešenja: v svoji Besedi, učlovečeni, umrli in vstali za nas, nas Oče obsipa s svojimi blagoslovi in po tej Besedi razliva v naša srca Dar, ki vsebuje vse darove – dar Svetega Duha.

1083 Dvojno razsežnost krščanske liturgije torej razumemo kot odgovor vere in ljubezni na “duhovne blagoslove”, s katerimi nas obdarja Oče. Z ene strani Cerkev, zedinjena s svojim Gospodom in “v Svetem Duhu” (Lk 10,21), “blagoslavlja” (poveličuje) Očeta “za njegov neizrekljivi dar” (2 Kor 9,15) s češčenjem (adoracijo), hvaljenjem in zahvaljevanjem. Z druge strani Cerkev prav do dovršitve božjega sklepa ne neha darovati Očetu “daritev od njegovih lastnih darov” in ga prositi, naj pošlje Svetega Duha na to daritev, na Cerkev samo, na vernike in na ves svet, da bi z deležnostjo (communio) pri smrti in vstajenju Kristusa-Duhovnika in po moči Svetega Duha ti božji blagoslovi obrodili sadove življenja v slavo “veličastva njegove milosti” (Ef 1,6).