702 Od začetka do “polnosti časa” (Gal 4,4) ostaja skupno pošiljanje (in poslanstvo) Besede in Očetovega Duha skrito, vendar dejavno. Božji Duh medtem pripravlja Mesijev čas in oba sta, ne da bi bila tudi v polnosti razodeta, že obljubljena, da bi ju pričakovali in sprejeli ob njunem razkritju. Zato Cerkev tedaj, ko bere Staro zavezo (prim. 2 Kor 3,14), išče v njej (prim. Jn 5,39.46), kaj nam hoče Duh, “ki je govoril po prerokih”, povedati o Kristusu.

Z besedo “preroki” vera Cerkve tu razume vse tiste, ki jih je Sveti Duh navdihnil pri pisanju svetih knjig, tako Stare kakor Nove zaveze. Judovsko izročilo razlikuje postavo /pet prvih knjig ali Pentatevh/, preroke /naše t. i. zgodovinske in preroške knjige/ in spise /zlasti modrostne, posebej psalme, prim. Lk 24,44/.

V stvarstvu

703 Božja beseda in božji dih sta pri izvoru bivanja in življenja vsega stvarstva (prim. Ps 33,6; 104,30; 1 Mz 1,2; 2,7; Prd 3,20-21; Ezk 37,10):

Svetemu Duhu se spodobi, da vlada, posvečuje in oživlja stvarstvo, saj je Bog, istega bistva z Očetom in Sinom … Njemu pripada oblast nad življenjem: ker je namreč Bog, ohranja stvarstvo v Očetu po Sinu (Bizantinska liturgija, troparij nedeljskih jutranjic na drugi način).

704 “Človeka pa je Bog oblikoval s svojimi rokami /ki sta Sin in Sveti Duh/ ... in na izoblikovanem telesu je naslikal svojo podobo, da bi celo to, kar je vidnega, nosilo božjo podobo” (sv. Irenej, dem. 11).

Duh obljube

705 Čeprav je človek iznakažen po grehu in smrti, ostaja “božja podoba”, po podobi Sina, vendar je “brez božje slave” (Rim 3,23), brez “sličnosti”. Obljuba Abrahamu začenja odrešenjsko zgodovino, na koncu katere naj Sin sam privzame “podobo” (prim. Jn 1,14; Flp 2,7) in jo prenovi v “sličnosti” z Očetom ter ji spet da slavo, Duha, “ki oživlja”.

706 Proti vsakemu človeškemu upanju Bog obljubi Abrahamu potomstvo kot sad vere in moči Svetega Duha (prim. 1 Mz 18,1-15; Lk 1,26-38.54-55; Jn 1,12-13; Rim 4,16-21). V njem bodo blagoslovljeni vsi narodi na zemlji (prim. 1 Mz 12,3). Ta potomec bo Kristus (prim. Gal 3,16), v katerem bo izlitje Svetega Duha “zbralo razkropljene božje otroke” (prim. Jn 11,52). Ko se Bog zaveže s prisego (prim. Lk 1,73), se zaveže, da bo dal svojega ljubljenega Sina (prim. 1 Mz 22,17-19; Rim 8,32; Jn 3,16) in “Duha obljube …, ki pripravlja odrešenje ljudstva, ki si ga je Bog pridobil” (Ef 1,13- 14; prim. Gal 3,14).

V teofanijah in postavi

707 Teofanije (javljanja Boga) osvetljujejo pot obljube, od očakov do Mojzesa in prek Jozueta do videnj, ki se z njimi začenja poslanstvo velikih prerokov. Krščansko izročilo je vedno priznavalo, da se v teh teofanijah daje videti in slišati božja Beseda, ki je hkrati razodeta in “obsenčena” v oblaku Svetega Duha.

708 Ta božja pedagogija se posebej javlja v daru postave (prim. 2 Mz 19-20; 5 Mz 1-11; 29-30). Črka postave je bila dana kot “vzgojiteljica”, ki naj pripelje ljudstvo h Kristusu (Gal 3,24). Vendar njena nemoč, da bi (od)rešila človeka, ki je bil brez božje “sličnosti”, in rastoče spoznanje, ki ga daje o grehu (prim. Rim 3,20), zbujata hrepenenje po Svetem Duhu. Vzdihi psalmov pričajo o tem.

V času kraljev in v izgnanstvu

709 Postava, znamenje obljube in zaveze, bi morala voditi srce in ustanove ljudstva, ki je izšlo iz Abrahamove vere. “Če boste poslušali moj glas in spolnjevali mojo zavezo …, mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod” (2 Mz 19,5-6; prim. 1 Pt 2,9). Toda po Davidu Izrael podleže skušnjavi, da bi postal kraljestvo kakor drugi narodi. A kraljestvo, predmet obljube Davidu (prim. 2 Sam 7; Ps 88; Lk 1,32-33), bo delo Svetega Duha; pripadalo bo ubogim v Duhu.

710 Pozaba postave in nezvestoba zavezi vodita v smrt: to je izgnanstvo, na videz polom obljub, dejansko pa skrivnostna zvestoba Boga rešitelja in začetek obljubljene prenove, toda v skladu z Duhom. Treba je bilo, da božje ljudstvo pretrpi to očiščenje (prim. Lk 24,26); izgnanstvo že nosi senco križa v božjem načrtu; in ostanek ubogih, ki se vrne iz njega, je ena najprosojnejših podob Cerkve.

Pričakovanje Mesija in njegovega Duha

711 “Glejte, nekaj novega napravim” (Iz 43,19): Dve preroški črti se zarisavata, ena je usmerjena v pričakovanje Mesija, druga v napoved novega Duha, obe pa se stikata v malem ostanku, ljudstvu ubogih (prim. Sof 2,3), ki v upanju pričakuje “Izraelovo tolažbo” in “odrešenje Jeruzalema” (prim. Lk 2,25.38).

Zgoraj smo videli, kako Jezus izpolnjuje obljube o sebi. Tu se omejujemo na tiste, kjer se bolj pokaže povezava med Mesijem in njegovim Duhom.

712 Poteze na obličju pričakovanega Mesija se začenjajo kazati v knjigi o Emanuelu (prim. Iz 6-12)(“ko je imel Izaija videnje slave” Kristusove: Jn 12,41), zlasti v Iz 11,1-2:

Mladika požene iz Jesejeve korenike,
poganjek vzcvete iz njegove korenine:
na njem bo počival Duh Gospodov,
duh modrosti in razumnosti,
duh svéta in moči,
duh spoznanja in strahu Gospodovega.

713 Mesijeve poteze so razodete zlasti v spevih o služabniku (prim. Iz 42,1-9; prim. Mt 12,18-21; Jn 1,32-34, nato Iz 49,1-6; prim. Mt 3,17; Lk 2,32; končno Iz 50,4-10 in 52,13 —53,12). Ti spevi oznanjajo smisel Jezusovega trpljenja in tako nakazujejo, kako bo razlil Svetega Duha, da bi oživil množico: ne na zunaj, ampak tako, da se bo poročil z našo “naravo hlapca” (Flp 2,7). Ko vzame nase našo smrt, nam more podeliti svojega lastnega Duha življenja.

714 Zato začne Kristus oznanjati veselo novico s tem, da naobrne nase tale Izaijev odlomek (Lk 4,18-19; prim. Iz 61,1-2):

Gospodov Duh je nad menoj, kajti Gospod me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da jetnikom prinesem oproščenje in slepim vid, da zatirane pustim na svobodo in napovem leto Gospodovega usmiljenja.

715 Preroška besedila, ki se neposredno tičejo poslanja Svetega Duha, so prerokbe, kjer Bog govori na srce svojemu ljudstvu v govorici obljube, s poudarki na “ljubezni in zvestobi” (prim. Ezk 11,19; 36,25-28; 37,1-14; Jer 31,31-34; in Jl 3,1-5, katerega izpolnitev bo razglasil sv. Peter na binkoštno jutro, prim. Apd 2,17-21). Po teh obljubah bo Gospodov Duh v “poslednjih časih” prenovil človeška srca in vtisnil vanje novo postavo; zbral in spravil bo razkropljena in razdeljena ljudstva; preoblikoval bo prvo stvarstvo in Bog bo tedaj prebival z ljudmi v miru.

716 Ljudstvo “ubogih” (prim. Sof 2,3; Ps 22,27; 34,3; Iz 49,13; 61,1 itd.) – ponižni in krotki, scela predani skrivnostnim načrtom svojega Boga, tisti, ki pričakujejo pravico ne od ljudi, temveč od Mesija – je končno veliko delo skritega poslanstva Svetega Duha v času obljub, ki naj pripravi Kristusov prihod. V psalmih je izraženo njihovo bogastvo srca, očiščenega in razsvetljenega po Svetem Duhu. V teh ubogih pripravlja Duh za Gospoda “dovzetno ljudstvo” (prim. Lk 1,17).