Stvarnost greha

386 Greh je prisoten v zgodovini človeka: zaman je poskušati ignorirati greh ali tej temačni stvarnosti dati drugačna imena. Pri poskusu razumevanja, kaj je greh, je treba najprej priznati globoko človekovo zvezo z Bogom, kajti zunaj tega odnosa zlo greha ni razkrinkano v njegovi resnični identičnosti odklanjanja Boga in nasprotovanja Bogu, čeprav še naprej pritiska na človekovo življenje in na zgodovino.

387 Stvarnost greha, in še posebej greha na začetku, se razjasni samo v luči božjega razodetja. Brez spoznanja, kakršnega nam božje razodetje daje o Bogu, ni mogoče jasno prepoznati greha; in človek je brez tega spoznanja v skušnjavi, da bi ga razlagal edinole kot napako v razvoju, kot psihološko slabost, zmoto, nujno posledico neustrezne družbene strukture, itd. Samo s spoznanjem božjega načrta o človeku razumemo, da je greh zloraba svobode, ki jo je Bog dal ustvarjenim osebam zato, da bi mogle ljubiti Boga in vzajemno druga drugo.

Izvirni greh – bistvena resnica vere

388 Z napredovanjem razodetja se razjasnjuje tudi stvarnost greha. Čeprav je starozavezno božje ljudstvo na neki način poznalo človekovo stanje v luči zgodovine padca, o kateri pripoveduje 1. Mojzesova knjiga, se kljub temu ni moglo povzpeti do poslednje pomenljivosti te zgodovine, ki se razkriva šele v luči smrti in vstajenja Jezusa Kristusa (prim. Rim 5,12-21). Potrebno je spoznati Kristusa kot vir milosti, da spoznamo Adama kot vir greha. Sveti Duh Tolažnik, ki ga je poslal vstali Kristus, je tisti, ki je prišel, da “prepriča svet, kako se moti glede greha” (Jn 16,8), in sicer z razodetjem Njega, ki prinaša odrešenje od greha.

389 Nauk o izvirnem grehu je tako rekoč “hrbtna stran” vesele novice, da je Jezus Odrešenik vseh ljudi, da so vsi potrebni odrešenja in da je odrešenje zaradi Kristusa ponudeno vsem. Cerkev, ki ima Kristusovo misel (prim. 1 Kor 2,16), dobro ve, da se ni mogoče dotakniti razodetja o izvirnem grehu, ne da bi s tem prizadeli Kristusovo skrivnost.

Za pravilno branje pripovedi o padcu

390 Pripoved o padcu (1 Mz 3) uporablja slikovito govorico, a izreka trditev glede prvotnega dogodka, glede dejstva, ki se je dogodilo na začetku človekove zgodovine (prim. CS 13,1). Razodetje nam daje gotovost vere, da je vsa človeška zgodovina zaznamovana s tem prvotnim padcem, ki so ga svobodno zagrešili naši prvi starši (prim. tridentinski koncil: DS 1513; Pij XII.: DS 3897; Pavel VI., govor 11. julija 1966).