410 Po padcu Bog človeka ni zapustil. Nasprotno, Bog ga pokliče (prim. 1 Mz 3,9) in mu na skrivnosten način oznani zmago nad zlom in dvig iz padca (prim.1 Mz 3,15). To mesto 1. Mojzesove knjige so poimenovali “protoevangelij”, ker je to prvo oznanilo odrešujočega Mesija, oznanilo o boju med kačo in ženo in o končni zmagi enega izmed njenih potomcev.

411 Krščansko izročilo vidi v tem svetopisemskem mestu naznanilo “novega Adama” (prim. 1 Kor 15,21-22.45), ki s svojo pokorščino “do smrti, smrti na križu” (Flp 2,8) v preobilju popravi Adamovo nepokorščino (prim. Rim 5,19-20). V ženi, oznanjeni v “protoevangeliju”, vidijo številni očetje in učitelji Cerkve Kristusovo mater Marijo kot “novo Evo”. Ona je bila tista, ki je prva in na edinstven način deležna Kristusove zmage nad grehom: bila je obvarovana slehernega madeža izvirnega greha (prim. Pij IX.: DS 2803) in po posebni božji milosti ves čas svojega življenja ni storila prav nikakršnega greha (prim. tridentinski koncil: DS 1573).

412 Toda zakaj Bog pri prvem človeku ni preprečil greha? Sv. Leon Veliki odgovarja: “Nedopovedljiva Kristusova milost nam je podarila boljše dobrine, kakor pa so tiste, ki nam jih je odvzela nevoščljivost hudobnega duha” (serm. 73,4). In sv. Tomaž Akvinski pravi: “Ničesar ni, kar bi nasprotovalo temu, da je bila človeška narava potem, ko je bil greh storjen, določena za dosego večjega cilja. Bog namreč dopušča, da se dogodi kaj zlega zato, da bi iz tega napravil nekaj boljšega. Odtod beseda sv. Pavla: 'Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost’ (Rim 5,20). In velikonočna hvalnica: 'O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika’” (s.th. 3,1,3, ad 3).

NA KRATKO

413 “Bog ni naredil smrti in se ne veseli pogina živih (...). Po hudičevi nevoščljivosti pa je prišla smrt na svet” (Mdr 1,13; 2,24).

414 Satan ali hudič in drugi demoni so angeli, ki so zavrženi (padli) zaradi tega, ker so svobodno odklonili služenje Bogu in božji načrt. Njihova izbira proti Bogu je dokončna. Svojemu uporu zoper Boga skušajo pridružiti človeka.

415 “Bog je človeka postavil v stanje pravičnosti; toda zapeljan pod vplivom hudobnega duha je človek takoj od začetka zgodovine zlorabil svojo svobodo s tem, da se je dvignil zoper Boga in hotel doseči svoj cilj zunaj Boga” (CS 13,1).

416 S svojim grehom je Adam kot prvi človek izgubil prvotno svetost in pravičnost, ki ju je prejel od Boga ne samo zase, ampak za vse ljudi.

417 Svojemu potomstvu sta Adam in Eva predala človeško naravo, ki je ranjena z njunim prvim grehom, torej takšno, ki sta ji odvzeta prvotna svetost in pravičnost. To pomanjkanje (privatio) imenujemo “izvirni greh”.

418 Posledica izvirnega greha je, da je človeška narava oslabljena v svojih močeh, podvržena nevednosti, trpljenju in gospostvu smrti, in pa nagnjena h grehu (nagnjenje, ki ga imenujemo “concupiscentia” – “poželjivost”)

419 “S tridentinskim cerkvenim zborom torej priznavamo, da izvirni greh hkrati s človeško naravo prehaja ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju in da je vsakomur lasten” (Vblj 16).

420 Zmaga nad grehom, ki jo je izbojeval Kristus, nam je podarila večje dobrine, kakor pa so tiste, ki nam jih je odvzel greh: “Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost” (Rim 5,20).

421 “O tem svetu verujejo kristjani, da ga je osnovala in ga ohranjuje v bivanju Stvarnikova ljubezen; zapadel je sicer sužnosti greha, a Kristus, križani in vstali, je zlomil oblast hudobnega duha in osvobodil svet…” (CS 2,2).