2084 Bog se dá spoznati tako, da pokliče v spomin svoje vsemogočno, blagohotno in osvobajajoče delovanje v zgodovini tistega, na katerega se obrača: “Jaz … sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti”. Prva beseda vsebuje prvo zapoved postave: “Gospoda, svojega Boga, moli in njemu služi … Ne hodite za drugimi bogovi” (5 Mz 6,13-14). Prvi poziv in pravična zahteva edinega Boga je, da naj ga človek sprejme in moli.
2085 Edini in resnični Bog razodene najprej svojo slavo Izraelu (prim. 2 Mz 19,16-25; 24,15-18). Razodetje človekove poklicanosti in človekove resnice je povezano z razodetjem Boga. Človekova poklicanost je, da s svojo dejavnostjo skladno s svojo ustvarjenostjo “po božji podobi in sličnosti” razkriva Boga.
Nikoli ne bo drugega Boga, Trifon, in nikoli ni bilo drugega, od davnih stoletij dalje … kakor je tisti, ki je naredil in uredil vesolje. Mi ne mislimo, da je naš Bog različen od vašega. Isti je, ki je vaše očete izpeljal iz Egipta “z močno roko in stegnjenim laktom”. Mi ne stavljamo svojih upov v nikogar drugega, saj ga ni, marveč v istega kakor vi, v Boga Abrahama, Izaka in Jakoba (sv. Justin, dial. 11,1).
2086 “Prva od zapovedi obsega vero, upanje in ljubezen. Kdor namreč govori o Bogu, govori o stalnem, nespremenljivem, vedno istem, zvestem in popolnoma pravičnem bitju. Iz tega sledi, da moramo nujno sprejeti njegove besede, vanj verovati in mu popolnoma zaupati. Vsemogočen je, dobrotljiv, brezmejno pripravljen izkazovati dobrote. Kdo bi ne mogel staviti vanj vseh svojih upov? Če razmišljamo o zakladih dobrote in ljubeznivosti, ki jih je izlil na nas, kdo ga ne bi ljubil? Odtod obrazec, ki ga Bog uporablja v Svetem pismu, bodisi na začetku bodisi na koncu svojih naročil in zapovedi: “Jaz sem Gospod” (Rim. kat. 3,2,4).
Vera
2087 Vir našega nravnega življenja je vera v Boga, ki nam razodeva svojo ljubezen. Sveti Pavel govori o “poslušnosti vere” (Rim 1,5; 16,2) kot o prvi obveznosti. Pokaže, da je “nepoznavanje Boga” počelo in razlaga vseh nravnih zablod (prim. Rim 1,18-32). Naša dolžnost v razmerju do Boga je, da verujemo vanj in pričujemo o njem.
2088 Prva zapoved terja od nas, da svojo vero nahranjamo, jo z razumnostjo in čuječnostjo varujemo in odklanjamo vse, kar ji nasprotuje. Različni so načini pregrešitve proti veri:
Prostovoljni dvom, ki se nanaša na vero, zanemarja ali odklanja imeti za resnico to, kar je Bog razodel in kar Cerkev predlaga, naj verujemo. Neprostovoljen dvom pomeni omahovanje v verovanju, težavo pri premagovanju ugovorov v zvezi z vero ali tudi tesnobo, ki jo prebudi temnost vere. Premišljeno gojeni dvom more privesti do zaslepljenosti duha.
2089 Nevera je brezbrižnost za razodeto resnico ali prostovoljno odklanjanje pritrditve tej resnici. Z besedo “krivoverstvo označujemo po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero ali trdovraten dvom o njej; odpadništvo je zavrnitev krščanske vere v celoti; razkolništvo pomeni odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva z udi Cerkve, ki so mu podrejeni” (ZCP kon. 751).
Upanje
2090 Ko se Bog razodeva in kliče človeka, ta ne more v polnosti odgovoriti božji ljubezni s svojimi lastnimi močmi. Upati pa mora, da mu bo Bog dal sposobnost, vračati mu ljubezen in delati v skladu z zapovedmi ljubezni. Upanje je zaupljivo pričakovanje božjega blagoslova in blaženega gledanja Boga; je pa tudi bojazen, da ne bi žalili božje ljubezni in izzvali kazen.
2091 Prva zapoved se nanaša tudi na grehe zoper upanje, ki sta obup in predrzno zaupanje.
V obupu človek neha upati, da bo od Boga prejel svoje osebno zveličanja, pomoč, da ga doseže, ali odpuščanje svojih grehov. Obup je v nasprotju z božjo dobroto, njegovo pravičnostjo – kajti Gospod je zvest svojim obljubam – in z njegovim usmiljenjem.
2092 Obstajata dve vrsti predrznega zaupanja. Bodisi da človek precenjuje svoje sposobnosti (ko upa, da se bo mogel zveličati brez pomoči od zgoraj), bodisi da se napačno zanaša na božjo vsemogočnost ali na božje usmiljenje (ko upa, da bo dobil odpuščanje brez spreobrnjenja in slavo brez zasluženja).
Ljubezen
2093 Vera v božjo ljubezen vsebuje poziv in obveznost, da na božjo ljubezen odgovorimo z odkritosrčno ljubeznijo. Prva zapoved nam ukazuje, da ljubimo Boga nad vse in vse stvari zanj in zaradi njega (5 Mz 6,4-5).
2094 Zoper ljubezen do Boga je mogoče grešiti na različne načine: Brezbrižnost zanemarja ali odklanja misel na božjo ljubezen. Ne zmeni se za prehitevajočo dobroto te ljubezni in zanika njeno moč. Nehvaležnost opušča ali zameta zahvaljevanje božji ljubezni in vračanje ljubezni za ljubezen. Mlačnost je obotavljanje ali malomarnost v odgovarjanju na božjo ljubezen; vključevati more odklanjanje, da bi se človek predal nagibom ljubezni. Lenoba – tu je mišljena duhovna lenoba – gre tako daleč, da zavrača veselje, ki prihaja od Boga in da ji postanejo zoprne božje dobrine. Sovraštvo do Boga prihaja iz napuha. Postavlja se v nasprotje do ljubezni Boga, čigar dobroto zanika in katerega si drzne preklinjati kot tistega, ki prepoveduje grehe in nalaga kazen.