To je dan, ki ga je Gospod naredil, radujmo se in se ga veselimo (Ps 118,24).

Dan vstajenja: novo stvarjenje

2174 Jezus je vstal od mrtvih “prvi dan tedna” (Mt 28,1; Mr 16,2; Jn 20,1). Kot “prvi dan” spominja dan Kristusovega vstajenja na prvo stvarjenje. Kot “osmi dan”, ki sledi soboti (prim. Mr 16,1; Mt 28,1), pomeni ta dan novo stvarjenje, ki se je začelo s Kristusoim vstajenjem. Za kristjane je postal prvi izmed vseh dni, prvi izmed vseh praznikov, Gospodov dan (“he kyriake hemera”, “dies dominica”), “nedelja”.

Vsi se zbiramo na dan sonca, ker je to prvi dan (po judovski soboti, pa tudi prvi dan), ko je Bog materijo potegnil iz teme in ustvaril svet in ker je prav na ta dan vstal od mrtvih Jezus Kristus, naš Odrešenik (sv. Justin, apol. 1,67).

Nedelja – dopolnitev sobote

2175 Nedelja se izrecno razlikuje od sobote, kateri vsak teden časovno sledi in nadomešča za kristjane njene obredne predpise. V Kristusovi veiki noči (pashi) dopolnjuje duhovno resničnost judovske sobote in naznanja človekov večni počitek v Bogu. Bogočastje v postavi je namreč pripravljalo Kristusovo skrivnost in to, kar so Izraelci v tem bogočastju opravljali, je bilo predpodoba te ali one poteze, nanašajoče se na Kristusa (prim. 1 Kor 10,11).

Tisti, ki so živeli po stari uredbi, so prišli do novega upanja in niso več praznovali sobote, ampak Gospodov dan, na katerega je naše življenje po njem in njegovi smrti (sv. Ignacij Antiohijski, Magn. 9,1).

2176 Obhajanje nedelje spolnjuje nravno zapoved, ki je naravno zapisana v človekovo srce, da naj “Bogu izkazuje zunanje, vidno, javno in redno češčenje pod znamenjem njene skupne božje dobrote do ljudi” (Sv. Tomaž Akvinski, s.th. 2-2, 122,4). Nedeljsko bogočastje spopolnjuje nravno zapoved stare zaveze, katere ritem in duha prevzema, ko vsako nedeljo slavi Stvarnika in Odrešenika svojega ljudstva.

Nedeljska evharistija

2177 Nedeljsko obhajanje Gospodovega dneva in Gospodove evharistije je središče življenja Cerkve. “Nedeljo, na katero se obhaja velikonočna skrivnost, je treba po apostolskem izročilu v celotni Cerkvi praznovati kot glavni zapovedani praznični dan” (ZCP, kan.1246, par. 1).

“Prav tako je treba praznovati dan rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa, razglašenja, vnebohoda, sv. Rešnjega telesa in sv. Rešnje krvi, Marije, svete božje matere, njenega brezmadežnega spočetja in vnebovzetja, sv. Jožefa, svetih apostolov Petra in Pavla in vseh svetih” (ZCP kan. 1246, par. 1).

2178 Ta praksa zbiranja kristjanov sega nazaj v začetke apostolske dobe (prim. Apd 2,42-46; 1 Kor 11,17). Pismo Hebrejcem kliče v spomin: “Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo” (Heb 10,25).

Izročilo ohranja spomin na spodbudo, ki je vedno aktualna: “Prihajati zgodaj v cerkev. približati se Gospodu in izpovedati se svojih grehov, skesati se v molitvi … Biti pri sveti in božji liturgiji, končati svojo molitev in ne oditi pred odpustitvijo … Pogosto smo to dejali: ta dan vam je dan za molitev in počitek. Je dan, ki ga je naredil Gospod. V njem se radujemo in veselimo” (Neznani pisatelj, serm.dom.).

2179 “Župnija je določena, trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njemu lastnemu pastirju” (ZCP kan.515, par. 1). Je kraj, kjer je vse vernike mogoče zbirati pri nedeljskem obhajanju evharistije (maše). Župnija uvaja krščansko ljudstvo v redno izražanje bogoslužnega življenja, zbira ga v tem obhajanju; župnija poučuje v Kristusovem odrešenjsko-zveličavnem nauku; župnija uresničuje Gospodovo ljubezen do bližnjega v delih dobrodelnosti in bratstva:

Ne moreš moliti doma tako kakor v cerkvi, kjer nas je navzoče veliko število, kjer se dviga klic k Bogu iz enega samega srca. Tu obstaja nekaj več: zedinjenje duhov, soglasje duš, vez ljubezni, molitve duhovnikov (Sv. Janez Krizostom, incomprehens. 3,6).

Nedeljska dolžnost

2180 Cerkvena zapoved natančneje določa Gospodovo zapoved: “V nedeljo in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše” (ZCP kan. 1247). “Zapovedi udeležiti se maše zadosti, kdor je navzoč pri maši, ki se opravi kjerkoli po katoliškem obredu na sam praznični dan ali zvečer prejšnjega dne” (ZCP kan. 1248, par. 1).

2181 Nedeljska evharistija (maša) utemeljuje in potrjuje celotno krščansko prakso. Zato so verniki dolžni na zapovedane dneve udeležiti se evharistije, razen če jih od tega opravičuje resen vzrok (na primer bolezen, oskrbovanje dojenčkov) ali jim da spregled njihov dušni pastir (prim. ZCP kan. 1245). Tisti, ki premišljeno opustijo to obveznost, storijo velik greh.

2182 Udeležba pri skupnem obhajanju nedeljske evharistije (maše) je pričevanje za pripadnost in zvestobo do Kristusa in do njegove Cerkve. Verniki s tem izpričujejo svoje občestvo v veri in ljubezni. Skupno pričujejo za svetost Boga in za svoje upanju upanje na zveličanje. Obenem se medsebojno krepijo in opogumljajo pod vodstvom Svetega Duha.

2183 Kadar je udeležba pri evharističnem opravilu nemogoča, ker ni posvečenega služabnika ali zaradi drugega tehtnega razloga, se zelo priporoča, da se verniki udeležijo opravila božje besede, če se obhaja v župnijski cerkvi ali na drugem svetem kraju po predpisih krajevnega škofa, ali pa nekaj časa posvetijo molitvi osebno ali v družini, ali, če je priložnost, v skupinah družin” (ZCP kan.1248, par. 2).

Dan milosti in prenehanja z delom

2184 Kakor je Bog “sedmi dan počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil” (1 Mz 2,2), tako dajeta človekovemu življenju ritem delo in počitek. Ustanova Gospodovega dneva prispeva k temu, da vsi uživajo čas počitka in prostega časa, ki jim omogoča, da gojijo družinsko, kulturno, socialno in religiozno življenje (prim. CS 67, 3).

2185 Na nedeljo in druge zapovedane praznične dneve se bodo verniki vzdržali predajanja delu ali dejavnostim, ki preprečujejo Bogu dolžno češčenje, Gospodovemu dnevu lastno veselje, izvrševanje del usmiljenja ter duhu in telesu primeren oddih (prim. ZCP kan.1247). Družinske potrebe ali velika socialna korist sestavljajo zakonita opravičila nasproti zapovedi o nedeljskem počitku. Verniki bodo bedeli nad tem, da bi zakonita opravičila ne uvedla navad, škodljivih za vernost, za družinsko življenje in za zdravje.

Ljubezen do resnice išče sveti počitek, nujnost ljubezni pravično delo (sv. Avguštin, civ. 19,19).

2186 Kristjani, ki si lahko privoščijo počitek, naj se spominjajo svojih bratov, ki imajo iste potrebe in iste pravice, a si ne morejo odpočiti zaradi revščine in bede. Krščanska pobožnost po izročilu posveča nedeljo dobrim delom in ponižnemu služenju bolnim, slabotnim in starim. Kristjani bodo nedeljo posvečevali tudi tako, da bodo svoji družini in svojim bližnjim darovali čas in skrbi, ki jih je na druge dneve tedna težko izkazovati. Nedelja je čas razmisleka, molka, kulture in meditacije, kar vse podpira rast notranjega in krščanskega življenja.

2187 Za posvečevanje nedelj in praznikov se zahteva skupen napor. Vsak kristjan se mora izogibati temu, da bi bližnjemu po nepotrebnem nalagal to, kar bi mu preprečevalo spoštovati Gospodov dan. Kadar navade (šport, gostilne, itd.) ali družbene prisile (javne službe, itd.) od nekaterih zahtevajo nedeljsko delo, vsakomur še vedno ostane vsakomur odgovornost, da najde dovolj čas za počitek. Verniki bodo bedeli nad tem, da se bodo z zmernostjo in ljubeznijo izogibali izgredom in nasilju, ki ga včasih rodijo množična razvedrila. Kljub ekonomskim prisilam bodo javne oblasti pazile na to, da državljanom zagotovijo čas, ki je določen za počitek in za bogočastje. Podobno obveznost imajo delodajalci do svojih uslužbencev.

2188 V spoštovanju do verske svobode in do skupnega blagra vseh si morajo kristjani prizadevati, da bodo nedelje in prazniki Cerkve po zakonu priznani kot dela prosti dnevi. Vsem morajo dajati javen zgled molitve, spoštovanja in veselja; in braniti morajo svoja izročila kot dragocen prispevek k duhovnemu življenju človeške družbe. Če zakonodaja dežele ali drugi razlogi obvezujejo k delu na nedeljo, naj ta dan kljub vsemu preživimo kot dan naše osvoboditve, ki nas naredi deležne “prazničnega shoda”, tistega “slovesnega zbora prvorojencev, ki so zapisani v nebesih” (Heb 12, 22).

NA KRATKO

2189 “Pazi, da boš posvečeval sobotni dan” (5 Mz 5,12). “Sedmi dan pa je popoln počitek, posvečen Gospodu” (2 Mz 31,15).

2190 Sobota, ki je predstavljala dovršitev prvega stvarjenja, je bila nadomeščena z nedeljo, ki nam kliče v spomin novo stvarjenje, ki se je pričelo s Kristusovim vstajenjem.

2191 Dan Kristusovega vstajenja obhaja Cerkev na osmi dan, ki ga upravičeno imenujemo Gospodov dan ali nedeljo (prim. B 106).

2192 “Nedeljo … je treba … v celotni Cerkvi praznovati kot glavni zapovedani praznični dan” (ZCP kan.1246, par. 1). “V nedeljo in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše” (ZCP kan. 1247).

2193 V nedeljo in na druge zapovedane praznike … naj se poleg tega vzdržijo tistih del in opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje, veselje, ki je lastno Gospodovemu dnevu, in potreben duševni in telesni počitek” (ZCP kan. 1247).

2194 Ustanova nedelje prispeva k temu, da imajo vsi “dovolj počitka in prostega časa, da poskrbijo za družinsko, kulturno, družbeno in versko življenje” (CS 67, 3).

2195 Vsak kristjan se mora izogibati temu, da bi drugemu brez nujne potrebe nalagal kaj, kar bi mu preprečevalo, da bi obhajal Gospodov dan.