1939 Načelo solidarnosti, izraženo tudi pod imenom “prijateljstva” ali “socialne ljubezni”, je neposredna zahteva človeškega in krščanskega bratstva (prim. SSV 38-40; OS 10):

Danes zelo razširjena zmota je pozabljanje na isto postavo človeške solidarnosti in ljubezni, ki jo narekuje in nalaga tako skupni izvor in enakost razumne narave pri vseh ljudeh, naj pripadajo kateremukoli narodu, kakor tudi odrešilna daritev, ki jo je daroval Jezus Kristus na oltarju križa svojemu nebeškemu Očetu za grešno človeštvo” (Pij XII., enc. “Summi pontificatus”).

1940 Solidarnost se izraža na prvem mestu v razdeljevanju dobrin in v plačevanju dela. Solidarnost predpostavlja tudi napor za pravičnejši socialni red, v katerem bo mogoče napetosti bolj izgladiti in kjer bodo spori ob pogajanjih lažje našli svoj izhod.

1941 Socialno-ekonomske probleme je mogoče razrešiti samo s pomočjo vseh oblik solidarnosti: s solidarnostjo revnih med seboj, bogatih in revnih, delavcev med seboj, delodajalcev in delojemalcev v podjetju, s solidarnostjo med narodi in ljudstvi. Mednarodna solidarnost je zahteva nravnega reda. Mir na svetu je deloma odvisen od tega.

1942 Krepost solidarnosti sega onkraj materialnih dobrin. S širjenjem duhovnih dobrin vere je Cerkev za nameček pospeševala tisti razvoj časnih dobrin, kateremu je pogosto odpirala nova pota. Tako je v vseh stoletjih dobivala potrdilo Gospodova beseda: “Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo” (Mt 6,33):

Dva tisoč let živi in vztraja v duši Cerkve ta čut, ki je priganjal in priganja duše prav do heroizma ljubezni menihov poljedelcev, osvoboditeljev sužnjev, zdraviteljev bolnih, znanilcev vere, civilizacije, znanosti vsem rodovom in vsem narodom z namenom, da bi ostvarili socialne razmere, ki bi bile sposobne vsem omogočiti človeka in kristjana vredno življenje (Pij XII., govor 1. junija 1941).

NA KRATKO

1943 Družba zagotavlja socialno pravičnost s tem, da ostvarja razmere, ki omogočajo združenjem in vsakemu posamezniku dosegati to, kar jim gre.

1944 Spoštovanje do človeške osebe gleda na drugega kot na “svoj drugi jaz” in predpostavlja spoštovanje temeljnih pravic, ki izvirajo iz notranjega dostojanstva osebe.

1945 Enakost med ljudmi se nanaša na njihovo osebno dostojanstvo in na pravice, ki iz tega izvirajo.

1946 Razlike med osebami pripadajo božjemu načrtu, ki hoče, da potrebujemo drug drugega. Spodbujati morajo ljubezen.

1947 Enako dostojanstvo človeških oseb postavlja zahtevo po prizadevanju, da bi se zmanjšale pretirane socialne in ekonomske neenakosti. To enako dostojanstvo priganja k odpravi krivičnih neenakosti.

1948 Solidarnost je eminentno krščanska krepost. Ta solidarnost prakticira delitev duhovnih dobrin še bolj kakor delitev gmotnih.