166 Vera je osebnostno dejanje: svoboden odgovor človeka na iniciativo (pobudo) razodevajočega se Boga. Toda vera ni osamljeno dejanje. Nihče ne more verovati sam, kakor nihče ne more živeti sam. Nihče si ni dal vere sam, kakor si nihče ni sam dal življenja. Verujoči je prejel vero od drugega, mora jo predati naprej drugemu. Naša ljubezen do Jezusa in do ljudi nas priganja, da govorimo drugemu o naši veri. Vsak verujoči je torej kakor člen v veliki verigi verujočih. Ne morem verovati, ne da bi me nosila vera drugih, in s svojo vero prispevam k nošenju vere drugih.

167 “Verujem” (apostolska vera): To je vera Cerkve, ki jo izpoveduje osebno vsak vernik, v prvi vrsti pri krstu. “Verujemo” (nicejsko-carigrajska veroizpoved, v grškem izvirniku): To je vera Cerkve, ki jo izpovedujejo škofje, zbrani na koncilu, ali – splošneje – vsak bogoslužni zbor verujočih. “Verujem”: tudi Cerkev, naša mati, je odgovarja s svojo vero Bogu in nas uči govoriti: “verujem”, “verujemo”.