2726 V molitvenem boju se moramo v sebi in okoli sebe spoprijemati z napačnimi pojmovanji molitve. Nekateri vidijo v njej samo psihološko dejavnost, drugi napor za koncentracijo, da bi dosegli umsko izpraznitev. Nekateri naredijo iz nje zakonik obrednih drž in besed. V podzavesti mnogih kristjanov je molitev zaposlenost, ki je nezdružljiva z vsem tistim, kar morajo delati: le-ti nimajo časa. Tisti, ki iščejo Boga z molitvijo, hitro izgubijo pogum, ker ne vedo, da molitev prihaja tudi od Svetega Duha in ne samo od njih samih.

2727 Spoprijemati se moramo tudi z miselnostmi “tega sveta”; te miselnosti nas prepojijo, če nismo čuječi, na primer: resnično naj bi bilo samo to, kar preverita razum in znanost (a molitev je skrivnost, ki presega našo zavest in našo podzavest); vrednote proizvodnje in donosnosti (ker molitev ne proizvaja, je torej nekoristna); senzualizem in udobje, kriterija resničnega, dobrega in lepega (a molitev, “ljubezen do Lepote” – philocalia – je vsa zagledana v veličastvo živega in resničnega Boga); kot odpor proti aktivizmu je molitev prikazana kot beg pred svetom (vendar krščanska molitev ni izstop iz zgodovine in tudi ne prekinitev zveze z življenjem).

2728 Končno se mora naš boj spoprijeti s tem, kar čutimo kot svoje neuspehe v molitvi: malodušnost spričo naših suhot, potrtost, ko Gospodu ne damo vsega, ker imamo “veliko premoženje” (prim. Mr 10,22), razočaranje, ko nismo uslišani v skladu s svojo voljo, ranitev našega napuha, ki postane trd zaradi naše grešne nevrednosti, odpor zoper zastonjskost molitve itd. Sklepanje iz vsega tega je vedno isto: čemu sploh moliti? Če naj premagamo te ovire, se moramo bojevati za ponižnost, zaupanje in vztrajnost.