2129 Strogo božje naročilo je vključevalo prepoved slehernega upodabljanja Boga s človeško roko. Peta Mojzesova knjiga pojasnjuje: “... kajti niste videli nikakršne podobe ta dan, ko vam je Gospod govoril na Horebu iz ognja! Ne ravnajte torej napak in si ne delajte rezane podobe v obliki karšnegakoli kipa …” (5 Mz 4,15-16). Izraelu se je razodel absolutno transcendentalni (vse presegajoči) Bog. “On je vse”, toda hkrati je “večji kot vsa njegova dela” (Sir 43,27-28). Bog sam je “izvir vse ustvarjene lepote” (Mdr 13,3).

2130 Vendar je že v stari zavezi Bog odredil ali dovolil postavljanje podob, ki bi mogle simbolično voditi k odrešenju po učlovečeni Besedi: tako bronasta kača (prim. 4 Mz 21,4-9; Mdr 16,5-14; Jn 3,14-15), skrinja zaveze in kerubi (prim. 2 Mz 25,10-22; 1 Kr 6,23-28; 7,23-26).

2131 Opirajoč se na skrivnost učlovečene Besede je sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji (l. 787) zoper ikonoklaste potrdil upravičenost češčenja ikon: Kristusovih, pa tudi podob Matere, angelov in vseh svetnikov. S tem, da se je učlovečil, je božji Sin uvedel novo “oikonomijo” podob.

2132 Krščansko češčenje podob ni v nasprotju s prvo zapovedjo, ki prepoveduje malike. Saj se “podobi izkazana čast dviga k izvirnemu vzoru” (sv. Bazilij, Spir. 18,45) in “kdorkoli časti podobo, časti v njej osebo, ki je naslikana” (2. nicejski koncil: DS 601; prim. tridentinski koncil: DS 1821-1825; 2. vatikanski koncil: B 126; C 67). Čast, ki jo izkazujemo svetim podobam, je “spoštljivo češčenje (veneratio)” in ne najvišje čaščenje (adoratio), ki gre edinole Bogu:

Bogovdano češčenje ni namenjeno podobam, kolikor gledamo nanje le kot na neke stvarnosti, temveč kolikor kot podobe vodijo k učlovečenemu Bogu. Vzgib torej, ki se usmerja na podobo kot takšno, se ne ustavi v njej, ampak teži k tistemu, kar podoba upodablja (Sv. Tomaž Akvinski, s.th. 2-2.81,3, ad 3).

NA KRATKO

2133 “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo” (5 Mz 6,5).

2134 Prva zapoved človeka poziva, naj veruje v Boga, upa vanj in ga ljubi nad vse.

2135 “Gospoda, svojega Boga moli in samo njemu služi” (Mt 4,10). Moliti Boga, ga prositi, mu izkazovati češčenje, ki mu gre, izpolnjevati obljube in zaobljube, ki smo mu jih naredili, so dejanja kreposti bogovdanosti, ki izhajajo iz pokorščine do prve zapovedi.

2136 Dolžnost da Bogu izkazujemo pristno češčenje se tiče človeka kot posameznika (individualno) in člana družbe (socialno).

2137 Človeku “mora biti omogočeno, da svobodno izpoveduje vero zasebno in javno” (VS 15).

2138 Praznoverstvo je zabloda (deviatio) češčenja, ki ga izkazujemo resničnemu Bogu. Javlja se v malikovanju, pa tudi v raznih oblikah vedeževanja in čarovanja (magije).

2139 Skušanje Boga v besedah ali v dejanjih, svetoskrunstvo, simonija so grehi nebogovdanosti (irreligio), ki jo prepoveduje prva zapoved.

2140 Kolikor ateizem zameta ali odklanja obstoj Boga, je greh zoper prvo zapoved.

2141 Češčenje podob svetnikov temelji na skrivnosti učlovečenja božje Besede. To češčenje ni v nasprotju s prvo zapovedjo.