446 V grškem prevodu starozaveznih knjig je ono neizrekljivo ime, s katerim se je Bog razodel Mojzesu (prim. 2 Mz 3,14), namreč YHWH, podano s “Kyrios” /“Gospod”/. Gospod postane od tedaj naprej najbolj običajno ime za označevanje božjosti Izraelovega Boga samega. V tem krepkem pomenu uporablja nova zaveza naslov “Gospod” hkrati za Očeta, a tudi – in to je novost – za Jezusa, ki je s tem priznan za Boga samega (prim. 1 Kor 2,8).

447 Jezus sam si v zastrti obliki prideva ta naslov, ko s farizeji obravnava pomen psalma 109 (prim. Mt 22,41-46; prim. tudi Apd 2,34-36; Heb 1,13), toda tudi izrečno, ko se obrača na svoje apostole (prim. Jn 13,13). V vsem njegovem javnem življenju dokazujejo njegova dejanja, s katerimi gospoduje nad naravo, nad bolniki, nad hudobnimi duhovi, nad smrtjo in grehom, njegovo božje vladarstvo.

448 V evangelijih se osebe zelo pogosto obračajo na Jezusa z nagovorom “Gospod”. Ta naslov izraža spoštljivost in zaupnost tistih, ki se približujejo Jezusu in ki pričakujejo od njega pomoč in ozdravljenje (prim. Mt 8,2; 14,30; 15,22; idr.). Po nagibu Svetega Duha izraža ta naslov priznavanje Jezusove božje skrivnosti (prim. Lk 1,43; 2,11). V srečanju z vstalim Jezusom postane božje češčenje, adoracija: “Moj Gospod in moj Bog!” (Jn 20,28). Tedaj dobi ta naslov dodatni pomenski odtenek ljubezni in predanosti, kar je ostalo krščanskemu izročilu lastna značilnost: “Gospod je!” (Jn 21,7).

449 Ko prve cerkvene veroizpovedi pridevajo Jezusu božji naslov Gospod, potrjujejo s tem od samega začetka (prim. Apd 2,34-36), da oblast, čast in slava, ki gredo Bogu Očetu, pripadajo tudi Jezusu (prim. Rim 9,5; Tit 2,13; Raz 5,13), ker je “božje narave” (Flp 2,6) in ker je Oče razglasil to Jezusovo najvišjo gospostvo s tem, da ga je obudil od mrtvih in ga povišal v svoje veličastvo (prim. Rim 10,9; 1 Kor 12,3; Flp 2,11).

450 Že od začetka krščanske zgodovine pomeni izpovedovanje o Jezusovem gospostvu nad svetom in zgodovino (prim. Raz 11,5) tudi priznavanje, da človek svoje osebne svobode ne sme na absoluten način podvreči nobeni zemeljski oblasti, temveč samo Bogu Očetu in Gospodu Jezusu Kristusu: Cesar ni “Gospod” (prim. Mr 12,17; Apd 5,29). “Cerkev veruje …, da v njenem Gospodu in Učeniku najdemo ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine” (CS 10,2; prim. 45,2).

451 Krščansko molitev zaznamuje naslov “Gospod”, pa naj gre za povabilo k molitvi “Gospod z vami”, ali za sklep molitve “po Jezusu Kristusu, našem Gospodu”, ali za zaupanja in pričakovanja polni klic: “Maran atha” (“Gospod prihaja!”) oziroma “Marana tha” (“Pridi, Gospod!”) (1 Kor 16,20): “Da, pridi, Gospod Jezus!” (Raz 22,20).

Na kratko

452 Ime Jezus pomeni “Bog, ki rešuje”. Dete, rojeno iz device Marije, se imenuje “Jezus” “ker bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov” (Mt 1,21): “Pod nebom nam ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se ljudje mogli rešiti” (Apd 4,12).

453 Ime Kristus pomeni “Maziljenec”, “Mesija”. Jezus je Kristus, kajti “Bog ga je mazilil s Svetim Duhom in močjo” (Apd 10,38). On je bil tisti, “ki mora priti” (Lk 7,19), predmet “Izraelovega upanja” (Apd 28,20).

454 Ime Božji Sin pomeni edinstveno in večno razmerje Jezusa Kristusa do Boga, njegovega Očeta: Jezus Kristus je edinorojeni Očetov Sin (prim. Jn 1,14.18; 3,16.18) in Bog sam (prim. Jn 1,1). Za to, da smo kristjani, je potrebno verovati, da je Jezus Kristus Božji Sin (prim. Apd 8,37; 1 Jn 2,23).

455 Ime Gospod pomeni božje vzvišeno vladarstvo. Izpovedovati ali klicati Jezusa za Gospoda pomeni verovati v njegovo božanstvo. “Nihče ne more reči 'Jezus je Gospod’ razen v Svetem Duhu” (1 Kor 12,3).