2838 Ta prošnja zbuja začudenje. Če bi obsegala samo prvi del stavka – “odpusti nam naše dolge” – bi mogla biti vključno vsebovana v prvih treh prošnjah Gospodove molitve, ker je Kristusova daritev darovana “za odpuščanje grehov”. Toda – kakor pravi drugi del stavka – naša prošnja bo uslišana samo, če bomo najprej odgovorili na neko zahtevo. Naša prošnja je obrnjena v prihodnost, naš odgovor mora nastopiti pred njo; povezuje ju beseda “kakor”.

Odpusti nam naše dolge …

2839 V drznem zaupanju smo začeli moliti k našemu Očetu. Ko smo molili, naj bo posvečeno njegovo ime, smo ga prosili, da bi bili vedno bolj posvečeni. Toda čeprav smo oblečeni v krstno oblačilo, ne nehamo grešiti, se odvračati od Boga. Zdaj se v tej novi prošnji vračamo k njemu kakor izgubljeni otrok (prim. Lk 15,11-32) in se pred njim priznavamo za grešnike kakor cestninar (prim. Lk 18,13). Naša prošnja se začenja z “izpovedjo”, v kateri hkrati priznamo svojo bedo in njegovo usmiljenje. Naše upanje je trdno, ker imamo v njegovem Sinu “odrešenje, odpuščanje grehov” (Kol 1,14; Ef 1,7). Učinkovito in nedvomno znamenje njegovega odpuščanja najdemo v zakramentih njegove Cerkve (prim. Mt 26,28; Jn 20,23).

2840 A nekaj vzbuja strah: ta val usmiljenja ne more prodreti v naše srce, dokler nismo odpustili tistim, ki so nas razžalili. Ljubezen je – kakor Kristusovo telo – nedeljiva: ne moremo ljubiti Boga, ki ga ne vidimo, če ne ljubimo brata, sestre, ki ju vidimo (prim. 1 Jn 4,20). V odklanjanju, da bi odpustili svojim bratom in sestram, se naše srce zapre, njegova trdota ga napravi nepropustnega za usmiljeno Očetovo ljubezen; v izpovedi (priznanju) svojega greha se naše srce odpre za njegovo milost.

2841 Ta prošnja je tako pomembna, da je edina, h kateri se Gospod vrne in jo razvije v govoru na gori (prim. Mt 6,14-15; 5,23-24; Mr 11,25). Ta odločilna zahteva (exigentia crucialis) skrivnosti zaveze je za človeka nemogoča. Toda “Bogu je vse mogoče”.

... KAKOR TUDI MI ODPUŠČAMO SVOJIM DOLŽNIKOM

2842 Ta “kakor” v Jezusovem učenju ni edini: “Bodite popolni, 'kakor’ je popoln vaš nebeški Oče” (Mt 5,48); “Bodite usmiljeni, 'kakor’ je tudi vaš Oče usmiljen” (Lk 6,36); “Novo zapoved vam dam: Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil” (Jn 13,34). Spolnjevati Gospodovo zapoved je nemogoče, če gre za to, da bi božji vzor posnemali na zunaj. Gre pa za življenjsko in “iz globine srca” prihajajočo deležnost pri svetosti, usmiljenju, ljubezni našega Boga. Samo Duh, ki je “naše življenje” (Gal 5,25), more napraviti, da postane “naše” isto mišljenje, ki je v Kristusu Jezusu (prim. Flp 2,1.5). Tedaj postane enota odpuščanja mogoča: “drug drugemu si odpuščamo, 'kakor’ nam je tudi Bog odpustil v Kristusu” (Ef 4,32).

2843 Tako oživijo Gospodove besede o odpuščanju, tej ljubezni, ki ljubi do skrajnosti (prim. Jn 13,1). Prilika o neusmiljenem služabniku, ki je krona Gospodovemu učenju o cerkvenem občestvu (prim. Mt 18,23-35), se končuje s temi besedami: “Tako bo moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.” “V dnu srca” se namreč vse zavozlava in razvozlava. Ni v naši moči, da ne bi več čutili žalitve in bi nanjo pozabili; toda srce, ki se preda Svetemu Duhu, rano preobrazi v sočutje in očisti spomin s tem, da žalitev preoblikuje v priprošnjo.

2844 Krščanska molitev gre prav do odpuščanja sovražnikom (prim. Mt 5,43-44). Učenca preobrazi tako, da ga upodobi po njegovem Učitelju. Odpuščanje spada k vrhuncem krščanske molitve; dar molitve more biti sprejet samo v srce, ki je uglašeno na božje usmiljenje. Odpuščanje tudi pričuje, da je v našem svetu ljubezen močnejša od greha. Včerajšnji in današnji mučenci nosijo to Jezusovo pričevanje. Odpuščanje je temeljni pogoj za spravo (prim. 2 Kor 5,18-21), spravo božjih otrok z njihovim Očetom in ljudi med seboj (prim. Janez Pavel II., DM 14).

2845 Za to odpuščanje, ki je bistveno božje, ni ne meje ne mere (prim. Mt 18,21-22; Lk 17,3-4). Če gre za žalitve (po Lk 11,4 za “grehe”, po Mt 6,12 za “dolgove”), smo dejansko vedno dolžniki: “Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen” (Rim 13,8). Občestvo svete Trojice je izvir in merilo za resničnost vsakega odnosa (prim. 1 Jn 3,19-24). Živimo ga v molitvi, predvsem v evharistiji (prim. Mt 5,23-24).

Bog ne sprejema daritve podpihovalcev razdora, veleva jim, naj se vrnejo od oltarja, da se poprej spravijo s svojimi brati: Bog hoče biti pomirjen z molitvami miru. Najlepša obveznost nasproti Bogu je naš mir, naša sloga, edinost celotnega vernega ljudstva v Očetu, Sinu in Svetem Duhu (sv. Ciprijan, Dom. orat. 23: PL 4,535C-536A).