Bog ustvarja z modrostjo in iz ljubezni

295 Verujemo, da je Bog ustvaril svet po svoji modrosti (prim. Mdr 9,9). Svet ni proizvod kakršnekoli nujnosti, slepe usode ali naključja. Verujemo, da izhaja iz svobodne volje Boga, ki je hotel, da bi ustvarjena bitja postala deležna njegove biti, njegove modrosti in njegove dobrote: “Ti si ustvaril vse stvarstvo, po tvoji volji je vse nastalo in vse biva” (Raz 4,11). “Kako mnogotera so tvoja dela, Gospod! Vsa si z modrostjo naredil” (Ps 104,24). “Dober je Gospod vsem, usmiljen do vseh svojih del” (Ps 145,9).

Bog ustvarja “iz nič”

296 Verujemo, da Bog ne potrebuje ničesar poprej obstoječega in tudi ne nikakršne pomoči za stvarjenje (prim. 1 vat. koncil: DS 3022). Stvarjenje tudi ni nujno izlitje (emanacija) iz božje podstati (prim. 1 vat. koncil: DS 3023- 3024). Bog ustvarja svobodno “iz nič” (DS 800; 3025):
Kaj bi bilo izrednega, če bi Bog naredil svet iz že prej obstoječe snovi? Človeški izdelovalec tedaj, ko mu dado snov, naredi iz nje vse tisto, kar hoče. Božja moč pa se nasprotno izkaže ravno tedaj, ko izhaja iz nič, da bi naredila vse tisto, kar hoče (sv. Teofil Antiohijski, Autol. 2,4).

297 Vera v stvarjenje “iz nič” je izpričana v Svetem pismu kot resnica, polna obljube in upanja. Tako mati svoje sedmere sinove vzpodbuja k mučeništvu:
Ne vem, kako ste zaživeli v mojem telesu; tudi vam nisem jaz dala duha in življenja in nobenemu prvin nisem jaz sklenila. Potemtakem je stvarnik sveta ustvaril človeka, kakor je začetnik vsega, kar je. V svojem usmiljenju vam bo zopet dal duha in življenje, ker zdaj sami sebe prezirate zaradi njegovih postav (...). Prosim te, otrok, ozri se v nebo in zemljo in poglej vse, kar je na njih, in pomisli, da jih je Bog iz nič ustvaril in da je tudi človeški rod tako nastal (2 Mkb 7,22-23.28).

298 Ker more Bog ustvarjati iz nič, more po Svetem Duhu dati tudi dušno življenje grešnikom, ko ustvari v njih čisto srce (prim. Ps 51,12), in telesno življenje umrlim z vstajenjem, on, “ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni” (Rim 4,17). In ker je s svojo Besedo mogel narediti, da je zasvetila luč iz teme (prim. 1 Mz 1,3), more dati tudi luč vere tistim, ki ga še ne poznajo (prim. 2 Kor 4,6).

Bog ustvarja urejen in dober svet

299 Ker Bog ustvarja z modrostjo, je stvarstvo urejeno: “Vse si uredil po meri, številu in teži” (Mdr 11,20). Ustvarjeno v večni Besedi in po večni Besedi, ki je “podoba nevidnega Boga” (Kol 1,15), je stvarstvo namenjeno človeku, naravnano na človeka, ki je božja podoba (prim. 1 Mz 1,26) in poklican k osebnostnemu odnosu z Bogom. Naš razum, ki je deležen luči božjega uma, more razumeti to, kar nam Bog pove prek svojega stvarstva (prim. Ps 19,2-5), seveda ne brez velikega napora in v duhu ponižnosti in spoštovanja pred Stvarnikom in njegovim delom (prim. Job 42,3). Ker je izšlo iz božje dobrote, zato je stvarstvo deležno te dobrote (“Bog je videl, da je dobro (...) prav dobro”: 1 Mz 1,3.10.12.18.21.31). Kajti Bog je hotel stvarstvo kot dar, naslovljen na človeka, kot dediščino, ki je namenjena in zaupana človeku. Cerkev je morala ponovno in ponovno braniti dobrost stvarstva, vključno s snovnim svetom (prim. DS 286; 455-463; 800; 1333; 3002).

Bog transcendira (neskončno presega) stvarstvo in je v njem navzoč

300 Bog je neskončno večji od vseh svojih del (prim. Sir 43,28): “Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa” (Ps 8,2), “ne da se preiskati njegova veličina” (Ps 145,3). Toda kot suvereni in svobodni stvarnik, prvi vzrok vsega, kar obstaja, je navzoč v najgloblji notrini vseh svojih ustvarjenih bitij: “V njem živimo, se gibljemo in smo” (Apd 17,28). Bog je po besedah sv. Avguština “superior summo meo et interior intimo meo – globlji v meni kot moja najgloblja notranjost in višji kot moja najvišja misel” (conf. 3,6).

Bog ohranja in nosi stvarstvo

301 S stvarjenjem Bog ne prepusti ustvarjenega bitja njemu samemu. Ne daje mu samo biti in bivanja, ampak ga vsak trenutek vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga nosi v smeri k cilju. Priznavati to celotno in popolno odvisnost v razmerju do Stvarnika je vir modrosti in svobode, veselja in zaupanja:
“Ljubiš namreč vse, kar je, in ničesar ne sovražiš, kar si naredil; zakaj ko bi kaj sovražil, bi tega ne ustvaril. Kako bi pa moglo kaj obstati, ako bi ti ne hotel, ali se ohraniti, česar bi ti ne poklical v bivanje? Ti pa, življenje ljubeči Gospod, vsemu prizanašaš, ker je tvoje” (Mdr 11,24-26).