1. Uvod

OHRANJATI ZAKLAD VERE je poslanstvo, ki ga je Gospod zaupal svoji Cerkvi in ga Cerkev izpolnjuje v vsakem času. Namen in želja drugega vatikanskega vesoljnega koncila, ki ga je pred tridesetimi leti odprl moj predhodnik blagega spomina Janez XXIII., je bila: osvetlili apostolsko in pastoralno poslanstvo Cerkve in tako s sijajem evangeljske resnice privabiti vse ljudi, da bi iskali in sprejeli Kristusovo ljubezen, ki presega vsakršno spoznanje (prim. Ef 3,19).

Na koncislkih zasednjih je papež Janez XXIII. označil kot glavno nalogo: bolje ohranjati in in bolje podajati dragoceni zaklad krščanskega nauka, da bi ga napravili bolj dostopnega Kristusovim vernikom in vsem ljudem dobre volje. Zato koncilu ni bilo do tega, da bi najprej obsodil tedanje zmote, ampak se je moral predvsem zavzemati za to, da jasno pokaže moč in lepoto nauka vere. “Luč tega koncila – je dejal papež – bo za Cerkev (...) studenec duhovne obogatitve. Zajemajoč iz tega studenca novih energij se bo Cerkev neustrašeno ozirala v prihodnost (...). Naša naloga je (...), da se vedro, brez strahu posvetimo delu, ki ga terja naš čas in tako nadaljujemo pot, po kateri Cerkev hodi že skoraj dva tisoč let.” 1

Z božjo pomočjo so koncilski očetje mogli v štirih letih dela izoblikovati obsežno celoto doktrinalnih razlag in pastoralnih smernic in jih predložiti vsej Cerkvi. Pastirji in verniki najdejo v tem orientacije za tisto “prenovo misli in dejavnosti, nravi in moralne moči, veselja in upanja, ki je bila dejanski namen tega koncila”. 2

Koncil po svojem sklepu ni nehal navdihovati življenja Cerkve. Leta 1985 sem mogel reči: “Zame – ki sem imel posebno milost, da sem se udeleževal in dejavno sodeloval pri njegovem poteku – je drugi vatikanski koncil vedno bil in je na poseben način v teh letih mojega papeževanja stalno izhodišče za vso mojo pastoralno dejavnost, ko si zavestno prizadevam, da bi njegove smernice konkretno in zvesto prevajal v življenje, in to na ravni vsake krajevne Cerkve in celotne Cerkve. Treba se je neprestano krepiti ob tem izviru.” 3

V tem duhu sem 25. januarja 1985 sklical izredno zasedanje škofovske sinode, ob dvajsetletnici sklepa koncila. Namen tega zasedanja je bil obhajati milosti in duhovne sadove drugega vatikanskega koncila, poglobiti njegov nauk, da bi se ga bolje držali in da bi spodbudili njegovo poznavanje in izvajanje.

Ob tej priložnosti so sinodalni očetje dejali: “Premnogi so izrazili željo, naj se sestavi katekizem ali kompendij (povzetek) celotnega katoliškega nauka, tako glede vere kakor glede nravnosti, ki bo nekakšno oporno besedilo pri sestavljanju katekizmov ali povzetkov v raznih pokrajinah. Prikaz nauka mora biti bibličen in liturgičen. Podaja naj nauk, ki je hkrati zdrav in prilagojen današnjemu življenju kristjanov.” 4 Že ob sklepu sinode sem si osvojil to željo, ker sem bil mnenja, da “popolnoma ustreza resnični potrebi vesoljne Cerkve in delnih Cerkva”. 5

Kako se ne bi iz vsega srca zahvaljevali Gospodu danes, ko moremo vsej Cerkvi ponuditi pod naslovom “Katekizem katoliške Cerkve” to “oporno besedilo” za katehezo, prenovljeno ob živih izvirih vere!

Po prenovi bogoslužja in novi uzakonitvi kanonskega prava latisnke Cerkve in kanonov vzhodnih Cerkva bo ta katekizem zelo veliko prispeval k delu za tisto prenovo vsega cerkvenega življenja, ki jo je hotel in zasnoval drugi vatikanski koncil.

2. Pot in duh priprave besedila

Katekizem katoliške Cerkve je sad kar najširšega sodelovanja; dozorel je v šestih letih intenzivnega sodelovanja; dozorel je v šestih letih intenzivnega dela v duhu pozorne odprtosti in goreče vneme.

Leta 1986 sem zaupal komisiji dvanajstih kardinalov in škofov, ki ji je predsedoval gospod kardinal Jeseph Ratzinger, nalogo, da pripravi načrt za katekizem, kakršnega so želeli sinodalni očetje. Redakcijski odbor, sestavljan iz sedmih krajevnih škofov, strokovnjakov v teologiji in katehezi, je bil v pomoč komisiji pri njenem delu.

Komisija je bila zadolžena, sa daje smernice in bedi nad potekanjem del, je pozorno spremljala vse redakcijske stopnje devetih zaporednih verzij. Redakcijski odbor je s svoje strani prevszel odgovornost, da napiše besedilo, da vanj vnese izboljšave, katereje želela komisija, in da pretehta pripombe številnih teologov, eksegetov, katehetov in predvsem škofov vsega sveta, da bi izboljšali besedilo. Odbor je bil kraj plodovitih in bogatih izmenjav kot zagotovilo in homogenost besedila.

Načrt je bil predmet širokega posvetovanja vseh katoliških škofov, njihovih škofovskih konferenc in njihovih sinod, teoloških in katehetiskih institutov. V svoji celoti je bil pri škofih zelo ugodno sprejet. Po pravici smemo reči, da je ta ketekizem sad sodelovanja celotnega episkopata katoliške Cerkve. Škofje so velikodušno sprejeli moje povabilo, da prevzamejo svoje delež odgovornosti v pobudi, ki se od blizu tiče crkvenega življenja. Ta odgovor vzbuja v meni globok občutek veselja, saj sozvočje tolikerih glasov dejansko izraža to, kar moremo imenovati “simfonijo” vere. Uresničenje tega katekizma na ta način odseva kolegialno naravo škofovstva: izpričuje katolištvo Cerkve.

3. Razporeditev snovi

Katekizem mora zvesto in organsko podajati učenje Svetega pisma, živega izročila v Cerkvi in verodostojnega cerkvenega učiteljstva, kakor tudi duhovno dediščino cerkvenih očetov, svetnikov in svetnic Cerkve, da bi bilo mogoče bolje spoznati krščansko skrivnost in poživiti vero božjega ljudstva. Upoštevati more razlage nauka, ki jij e Sveti Duh v potekanju časov navdihoval Cerkvi. Potrebno je tudi, da pomaga osvetliti z lučjo vere nove razmere in nova vpršanja, ki se v preteklosti še niso pojavila.

Katekizem bo torej vseboval novo in staro (prim. Mt 13,52), ker je vera vedno ista in hkrati izvir vedno novih osvetlitev. Da bi ustrezal tej dvojni zahtevi, “Katekizem katoliške Cerkve” po eni strani povzema “stari” razpored, ki je tradicionalen in mu je sledil že Katekizem Pija V., ko razčljenjuje vsebino v štiri dele: veroizpoved (Credo); sveto bogoslužje , v prvi vrsti zakramenti; krščanska dejavnost, prikazana na podlagi desetih zapovedi; in končno krščanska molitev. Toda vsebina je hkrati odana mnogokrat na “nov” način, da bi odgovorila na vpršanja našega časa.

Štirje deli so povezani drug z drugim: krščanska skrivnost je predmet vere (prvi del); obajamo jo v liturgičnih dejanjih, kjer se nam priobčuje (drugi del); navzoča je, da bi vzdržavala in razsvetljevala božje otroke v njihovi dejavnosti (tretji del); utmeljuje našo molitev, katere prednostni izraz je “očenaš”, in vzpostavlja predmet naše prosilne in hvalne molitve ter naše priprošnje (četrti del).

Bogoslužje samo je molitev: izpovedovanje vere najde svoje pravo mesto v obhajanju bogoslužja. Milost, sad zakramentov, je nenadomestljivi pogoj krščanske dejavnosti, podobno, kakoej udeležba pri bogoslužju zahteva vero. če se vera ne razvija v delih, je mrtva (prim Jak 2,14-16) ine ne more obroditi sadov večnega življenja.

Ob branju “Katekizma katoliške Cerkve” je mogoče dojeti čudovito enoto skrivnosti Boga in njegovega odrešenjskega načrta, pa tudi središčno mesto Jezusa Kristusa, edinorojenega Božjega Sina, ki ga je poslal Oče in se je učlovečil v telesu Device Marija po delovanju Svetega Duha da bi postal naš odrešenik. Potem, ko je Jezus Kristus umrl in vstal, je vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v zakramentih; on je izvir vere, vzor krščanske dejavnosti in učitelj naše molitve.

4. Doktrinalna vrednost beedila

“Katekizem katoliške Cerkve”, k sem ga potrdil 25. junija in ga danes z apostolsko oblastjo naročam objaviti, je prikaz vere Cerkve in katoliškega nauka, ki ju izpričuje ali osvetljuje Sveto pismo, spostolsko izročilo in cerkveno učiteljstvo. Razglašam ga za veljavno in zakonito orodje v službi cerkvenega občestva in kot zanesljivo pravilo za poučevanje vere. Naj služi prenovi, h kateri Sveti Duh neprestano kliče božjo Cerkev, Kristusovo telo, na njenem romanju k tisti luči božjega kraljestva, ki je brez senc!

Potrditev in objava “Katekizma katoliške Cerkve” sestavljata služanje, ki ga hoče Petrov naslednik izkazati sveti katoliški Cerkvi, vsem delnim Cerkvam, ki so v miru in občestvu z rimskim apostolskim sedežem: služenje ohranjevanja in potrjevanja vere vseh učencev Gospoda Jezusa (prim. Lk 22,32), kakor tudi utrjevanja vezi edinosti v isti apostolski veri.

Zato prosim pastirje Cerkve in vernike, da sprejmejo ta katekizem v duhu občestva in ga marljivo uporabljajo v izpolnjevanju svojega poslanstva oznanjevati vero in klicati k evangeljskem življenju. Ta Katekizem jim je podarjen zato, da bi ga imeli za zanesljiv in verodostojno besedilo, na katero naj se opirajo pri učenju katoliškega nauka, in prav posebej pri izdelavi krajevnih katekizmov. Ponuden je tudi vsem vernikom, ki željo bolje spoznati neizčrpno bogastvo odrršenja (prim. Jn 8,22). Dati hoče oporo ekumenskim prizadevanjem, ki jih navdaja sveta želja po edinosti vseh kristjanov, ko z natančnostjo prikazuje vsebino in harmonično skladnost katoliške vere. “Katekizem katoliške Cerkve” je končno ponuden vsakemu človeku, ki hoče vedeti razlog za naše upanje (prim. 1 Pt 3,15) in bi rad spoznal, kaj katoliška Cerkev veruje.

Ta katekizem noče spodriniti krajevnih katekizmov, ki jih zakonito odobrijo Cerkvene oblasti, krajevni škofje in škofovske konference, posebej, če se prejeli potrditev apostolskega sedeža. Katekizem je določen zato, da opogumi in podpre sestavljanje novih krajevnih katekizmov, ki upoštevajo različne razmere in kulture, ki pa skrbno ohranjajo edinost vere in zvestobo katoliškemu nauku.

5. Sklep

Ob koncu tega dokumenta, ki predstavlja “Katekizem katoliške Cerkve”, prosim preblaženo Devico Marijo, naj s svojo mogočno priprošnjo podpira katehetsko delo celotne Cerkve na vseh ravneh, v tem času, ko je poklicana k novemu naporu evangelizacije. Naj luč prave vere osvobodi človeštvo nevednosti in sužnosti greha, da bi ga privedla k tisti svobodi, ki je edina vredna tega imena (prim. Jn 8,32): k svobodi življenja v Jezusu Kristsu pod vodstvom Svetega Duha tu na zemlji in v nebeškem kraljestvu, v polnosti sreče gledanja Boga iz obličja v obličje (prim. 1 Kor 13,12; 2 Kor 5,6-8)

dano dne 11. oktobra 1992, ob trideseti obletnici odprtja drugega vatikanskega koncila, v štirinajstem letu mojega papeževanja.

papež Janez Pavel II.

(1) Janez XXIII., Govor ob odprtju drugega vatikanskega koncila, 11. oktobra 1962: AAS 54 (1962) 788-791.
(2) Pavel VI., Govor ob sklepu drugega vatikanskega vesoljnega koncila, 8. decembra 1965: AAS 58 (1996) 7-8.
(3) Janez Pavel II., Nagovor 25. januarja 1985: LOsservatore Romano, 27. januarja 1985.
(4) Sklepno poročilo izredne sinode, 7. decembra 1985,II B,a, št. 4; Enchridion Vaticanum, vol. 9, str 1758, št. 1797.
(5) Janez Pavel II., Govor ob sklepu izredne sinode, 7. decembra 1985, št. 6: AAS (1986) 435.