441 V stari zavezi se božji sinovi imenujejo angeli (prim. 5 Mz 32,8; Job 1,6), izvoljeno ljudstvo (prim. 2 Mz 4,22; Oz 11,1; Jer 3,19; Sir 36,11; Mdr 18,13), Izraelovi otroci (prim. 5 Mz 14,1; Oz 2,1) in njihovi kralji (prim. 2 Sam 7,14; Ps 82,6) in sicer v pomenu posinovljenja, ki vzpostavlja med Bogom in njegovo stvarjo odnose posebne bližine. Kadar se obljubljeni mesijanski kralj imenuje “božji sin” (prim. 1 Krn 17,13; Ps 2,7), tedaj to v skladu z literarnim pomenom teh besedil ne pomeni nujno, da je ta mesijanski kralj kaj več kakor človek. Tisti, ki so tako označevali Jezusa kot izraelskega Mesija (prim. Mt 27,54), najbrž niso hoteli reči kaj več (prim. Lk 23,47).

442 Drugače je to pri Petru, ko izpove, da je Jezus “Kristus, Sin živega Boga” (Mt 16,16); Jezus mu namreč odgovori slovesno: “Meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih” (Mt 16,17). Vzporedno je pozneje povedal Pavel v zvezi s svojo spreobrnitvijo na poti v Damask: “Bog, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical s svojo milostjo, je sklenil v meni razodeti svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani …” (Gal 1,15-16). “Takoj je šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin” (Apd 9,20). To je od vsega začetka (prim. 1 Tes 1,10) središče apostolske vere (prim. Jn 20,31), ki jo je najprej izpovedal Peter kot temelj Cerkve (prim. Mt 16,18).

443 Peter je mogel prepoznati presežnost božjega sinovstva Jezusa Mesija zato, ker je Jezus to dal jasno razumeti. Pred velikim zborom je Jezus na vprašanje svojih tožiteljev: “Ti si torej Božji Sin?”, odgovoril: “Vi pravite, da sem” (Lk 22,70; prim. Mt 26,64; Mr 14,61). Že veliko prej se je označil za “Sina”, ki pozna Očeta (prim. Mt 11,27; 21,37-38), ki se razlikuje od “služabnikov”, katere je Bog poprej pošiljal svojemu ljudstvu (prim. Mt 21,34-36), za višjega od samih angelov (prim. Mt 24,36). Svoje sinovstvo je razlikoval od sinovstva svojih učencev s tem, da nikoli ni dejal “naš Oče” (prim. Mt 5,48; 6,8; 7,21; Lk 11,13) razen tedaj, ko jim naroči: “Vi torej takole molite: Oče naš” (Mt 6,9); in to razliko je posebej naglasil: “Moj Oče in vaš Oče” (Jn 20,17).

444 Evangeliji v dveh slovesnih trenutkih, pri Kristusovem krstu in njegovem spremenjenju, navajajo Očetov glas, ki ga označuje kot svojega “ljubljenega Sina” (prim. Mt 3,17; 17,5). Jezus sam sebe označuje kot “edinorojenega Božjega Sina” (Jn 3,16) in s tem naslovom potrjuje svojo večno preeksistenco (prim. Jn 10,36). Jezus zahteva vero “v ime edinorojenega Božjega Sina” (Jn 3,18). Ta krščanska izpoved vere se pokaže že v stotnikovem vzkliku pred Jezusom na križu: “Resnično, ta človek je bil Božji Sin” (Mr 15,39); saj more naslovu “Božji Sin” verujoči dati njegovo poslednjo daljnosežnost samo v velikonočni skrivnosti.

445 Šele po Jezusovem vstajenju se njegovo božje sinovstvo pokaže v mogočnosti njegove poveličane človeške narave: “Po Duhu svetosti je po obujenju od mrtvih postavljen za mogočnega Božjega Sina” (Rim 1,4; prim. Apd 13,33). Apostoli morejo izpovedovati: “Videli smo njegovo slavo, slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin, poln milosti in resnice” (Jn 1,14).