2663 V živem izročilu molitve predlaga vsaka Cerkev svojim vernikom v skladu z zgodovinsko, družbeno in kulturno miselno zvezo govorico njihove molitve: besede, melodije, kretnje, ikonografijo. Cerkvenemu učiteljstvu (prim. BR 10) pripada naloga, da presoja, koliko so te poti molitve zveste izročilu apostolske vere, in stvar pastirjev ter katehetov je, da razlagajo njihov smisel, zmeraj v povezavi z Jezusom Kristusom.

Molitev k Očetu

2664 Samo Kristus je pot krščanske molitve, druge ni. Naj je naša molitev skupnostna ali osebna, ustna ali notranja, dostop do Očeta ima samo, če molimo “v Jezusovem imenu”. Jezusova sveta človeška narava je torej pot, po kateri nas Sveti Duh uči moliti k Bogu, našemu Očetu.

Molitev k Jezusu

2665 Molitev Cerkve, hranjena z božjo besedo in obhajanjem bogoslužja, nas uči moliti h Gospodu Jezusu. Celo če se obrača predvsem na Očeta, vsebuje v vseh bogoslužnih izročilih oblike molitve, naslovljene na Kristusa. V skladu z njih posedanjenjem v molitvi Cerkve polagajo nekateri psalmi, in tudi Nova zaveza, na naše ustnice in zarezujejo v naša srca vzklike takšne molitve h Kristusu: Sin Božji, božja Beseda, Gospod, Odrešenik, božje Jagnje, kralj, ljubljeni Sin, Sin Device, dobri pastir, naše življenje, naša luč, naše upanje, naše vstajenje, prijatelj ljudi …

2666 A ime, ki vse obsega, je ime, ki ga je Božji Sin prejel ob svojem učlovečenju: JEZUS. Božje ime je za človeške ustnice neizrekljivo (prim. 2 Mz 3,14; 33,19-23), toda s privzetjem naše človeške narave nam ga božja Beseda izroča in ga moremo klicati: “Jezus”, “Jahve (Gospod) rešuje” (prim. Mt 1,21). Jezusovo ime vsebuje vse: Boga in človeka ter celotni red stvarjenja in odrešenja. Moliti k “Jezusu” je klicati k njemu, vabiti ga, naj pride v nas. Edinole njegovo ime vsebuje tisto Navzočnost, katero pomeni. Jezus je Vstali, in kdorkoli kliče njegovo ime, sprejema Božjega Sina, ki je ljubil njega in se zanj daroval (Rim 10,13; Apd 2,21; 3,15-16; Gal 2,20).

2667 To čisto preprosto klicanje vere se je razvilo v izročilu molitve v mnogih oblikah na Vzhodu in Zahodu. Najbolj običajni obrazec, ki so ga izročili duhovni možje Sinaja, Sirije in Atosa, je vzklik: “Jezus, Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas, grešnikov!” Ta vzklik združuje kristološko himno iz Flp 2,6-11 s klicem cestninarja in vpitjem slepih, da bi spregledali (prim. Mr 10,46-52; Lk 18,13). S tem vzklikom se srce uglasi na bedo ljudi in na usmiljenje njihovega Odrešenika.

2668 Klicanje svetega Jezusovega imena je najpreprostejša pot neprenehne molitve. Ponavljano pogosto s ponižno pozornostjo srca, se ne raztresa v “mnogih besedah” (Mt 6,7), temveč “ohranja besedo in obrodi sad v potrpljenju” (prim. Lk 8,15). Možno je “v vsakem času”, saj ni posel poleg drugega posla, temveč edini posel, se pravi, ljubiti Boga, ki oživlja in preobraža vsako dejanje v Kristusu Jezusu.

2669 Molitev Cerkve časti in slavi Jezusovo Srce, kakor kliče njegovo presveto ime. Cerkev moli učlovečeno Besedo in njeno Srce, ki se je iz ljubezni do ljudi dalo prebosti z našimi grehi. Krščanska molitev rada hodi po križevem potu za Odrešenikom. Postaje od sodne palače do Golgote in do groba razčlenjajo hojo Jezusa Kristusa, ki je s svojim svetim križem odkupil svet.

“Pridi, Sveti Duh”

2670 “Nihče ne more reči: 'Jezus je Gospod,’ razen v Svetem Duhu” (1 Kor 12,3). Vsakokrat, ko začnemo moliti k Jezusu, nas na pot molitve pritegne Sveti Duh s svojo prehitevajočo milostjo. Ker nas uči moliti tako, da nam kliče v spomin Kristusa, kako bi torej ne molili k njemu samemu? Zato nas Cerkev vabi, naj vsak dan goreče prosimo Svetega Duha, posebno v začetku in ob koncu vsakega pomembnega dejanja.

Če Duha nismo dolžni moliti, kako bi me pobožanstvil pri krstu? In če smo ga dolžni moliti, ali mu ne gre posebno češčenje? (sv. Gregor Nacianški, or. theol. 5,28).

2671 Tradicionalna oblika, kako prositi za Duha, je, da kličemo Očeta po Kristusu, našem Gospodu, naj nam podeli Duha Tolažnika (prim. Lk 11,13). Jezus postavlja poudarek na takšno prošnjo v njegovem imenu prav v trenutku, ko obljublja dar Duha resnice (prim. Jn 14,17; 15,26; 16,13). Toda najpreprostejša in najbolj neposredna molitev je tudi navzoča v izročilu: “Pridi, Sveti Duh”, in vsako izmed bogoslužnih izročil jo je razvilo v odpevih in pesmih:

Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni (prim. pesem slednico na binkošti).

Nebeški kralj, Duh tolažnik, Duh resnice, ki si povsod pričujoč in vse napolnjuješ, zaklad vsega dobrega in studenec življenja, pridi, prebivaj v nas, očisti nas in nas reši, o ti, ki si dober! (bizantinska liturgija, tropar iz binkoštnih večernic).

2672 Sveti Duh, čigar maziljenje prepaja vse naše bitje, je notranji učitelj krščanske molitve. On je tvorec živega izročila molitve. Seveda je toliko potovanj v molitvi, kolikor je molivcev; toda isti Duh deluje v vseh in z vsemi. V občestvu Svetega Duha je krščanska molitev molitev v Cerkvi.

V občestvu s sveto božjo Materjo

2673 V molitvi nas Sveti Duh zedinja z osebo edinorojenega Sina v njegovi poveličani človeški naravi. Po njej in v njej je naša sinovska molitev v Cerkvi povezana z Jezusovo materjo (prim. Apd 1,14).

2674 Od privolitve, ki jo je v veri dala ob oznanjenju in jo je brez omahovanja ohranila pod križem, se Marijino materinstvo naprej in naprej razprostranja na brate in sestre njenega Sina, “ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah” (C 62). Jezus, edini srednik, je pot naše molitve; Marija, njegova Mati in naša Mati, ga docela preseva: Marija “kaže pot” (“hodoghitria”), po ikonografskem izročilu na Vzhodu in Zahodu je “znamenje” za to pot.

2675 Na podlagi tega posebnega Marijinega sodelovanja z delovanjem Svetega Duha so Cerkve razvile molitev k sveti božji Materi, ko so jo osredotočile na Kristusovo osebo, ki se razodeva v svojih skrivnostih. V neštetih himnah in antifonah, ki izražajo to molitev, se navadno izmenjava dvoje gibanj: prvo “poveličuje” Gospoda zaradi “velikih reči”, ki jih je storil za svojo ponižno deklo in po njej za vse ljudi (prim. Lk 1,46-55); drugo izroča Jezusovi Materi prošnje in hvalnice božjih otrok, kajti ona zdaj pozna človeško naravo, s katero se je v njej poročil Božji Sin.

2676 To dvojno gibanje molitve k Mariji je našlo prednosten izraz v molitvi “Zdrava, Marija”:

“Zdrava, Marija (veseli se, Marija).” Pozdrav angela Gabrijela začenja molitev zdravamarija. Bog sam pozdravlja Marijo po posredovanju svojega angela. Naša molitev si drzne povzeti pozdrav Mariji s pogledom, s katerim se je Bog ozrl na svojo ponižno deklo (prim. Lk 1,48), in se radovati veselja, katerega Bog najde v njej (prim. Sof 3,17b).

“Milosti polna, Gospod je s teboj”. Obe besedi angelovega pozdrava druga drugo pojasnjujeta. Marija je polna milosti, ker je z njo Gospod. Milost, s katero je napolnjena, je navzočnost njega, ki je vir vsake milosti. “Veseli se … jeruzalemska hči … Gospod je … v tvoji sredi” (Sof 3,14.17a). Marija, v katero prihaja prebivat Gospod sam, je poosebljena sionska hči, skrinja zaveze, kraj, kjer prebiva Gospodova slava: Marija je “prebivališče Boga med ljudmi” (Raz 21,3). “Polna milosti” je, vsa je predana njemu, ki prihaja, da bi v njej prebival, in katerega bo podarila svetu.

“Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.” Po angelovem pozdravu naredimo za svojega Elizabetin pozdrav. Elizabeta, “napolnjena s Svetim Duhom” (Lk 1,41), je prva žena v dolgi vrsti rodov, ki blagrujejo Marijo (prim. Lk 1,48): “Blagor ji, ki je verovala …” (Lk 1,45); Marija je “blagoslovljena med vsemi ženami”, ker je verovala v spolnitev Gospodove besede. Abraham je po svoji veri postal blagoslov za “vse rodove na zemlji” (1 Mz 12,3). Po svoji veri je Marija postala mati verujočih, zaradi katere vsi narodi na zemlji prejemajo njega, ki je sam v sebi blagoslov Boga samega: “Jezusa, blagoslovljeni sad tvojega telesa.”

2677 “Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas …” Z Elizabeto se čudimo: “Odkod meni to, da prihaja k meni mati mojega Gospoda?” (Lk 1,43). Ker nam Marija daje Jezusa, svojega sina, je mati Boga in naša mati; zaupati ji moremo vse svoje skrbi in svoje prošnje: Marija prosi za nas, kakor je prosila zase: “Zgodi se mi po tvoji besedi” (Lk 1,38). Ko se izročamo njeni molitvi, se skupaj z njo prepuščamo božji volji: “Zgodi se tvoja volja.”

“Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.” Ko Marijo prosimo, naj prosi za nas, se priznavamo za uboge grešnike in se obračamo k “Materi usmiljenja”, k povsem sveti. Izročamo se ji “zdaj”, v današnjem dnevu naših življenj. In naše zaupanje se razprostranja tako, da ji že zdaj prepuščamo “uro naše smrti”. Naj bo Marija v njej navzoča kakor ob smrti svojega Sina na križu in naj nas ob uri našega prehoda sprejme kot naša mati (prim. Jn 19,27), da nas popelje k svojemu Sinu Jezusu, v nebesa.

2678 Srednjeveška pobožnost na Zahodu je razvila molitev rožnega venca, kot ljudsko nadomestilo za molitveno bogoslužje (brevir). Na Vzhodu je ostala litanijska oblika akatista in parakleze bližja kornemu opravilu v bizantinskih cerkvah, medtem ko so armenska, koptska in sirska izročila dala prednost himnam in ljudskim pesmim v čast božji Materi. A v zdravamariji, v “teotokijah” (spevih v čast Bogorodici), v himnah sv. Efrema ali sv. Gregorja iz Nareka je izročilo molitve tukaj v bistvu isto.

2679 Marija je popolna oranta (molivka), podoba Cerkve. Kadar jo prosimo, se z njo oklepamo načrta Očeta, ki pošilja svojega Sina, da bi rešil vse ljudi. Kakor učenec, ki ga je Jezus ljubil, sprejemamo k sebi (prim. Jn 19,27) njegovo Mater, ki je postala mati vseh živih. Moliti moremo z njo in jo prositi. Marijina molitev tako rekoč nosi molitev Cerkve. Molitev Cerkve je zedinjena z Marijino molitvijo v upanju (prim. C 68-69).

NA KRATKO

2680 Molitev je v prvi vrsti naslovljena na Očeta; prav tako se obrača na Jezusa, zlasti s klicanjem njegovega svetega imena: “Jezus, Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas, grešnikov!”

2681 “Nihče ne more reči: 'Jezus je Gospod,’ razen v Svetem Duhu” (1 Kor 12,3). Cerkev nas vabi, naj kličemo k Svetemu Duhu kot notranjemu učitelju krščanske molitve.

2682 Zaradi Marijinega edinstvenega sodelovanja z delovanjem Svetega Duha Cerkev rada moli v občestvu z Devico Marijo, da z njo poveličuje velike reči, ki jih je Bog v njej uresničil, in da ji zaupa prošnje in hvalnice.