Napredujoče razodevanje vstajenja

992 Bog je vstajenje mrtvih svojemu ljudstvu polagoma razodeval. Upanje na telesno vstajenje mrtvih se je bolj in bolj uveljavljalo kot notranja (nujna) posledica vere v Boga kot stvarnika celotega človeka, duše in telesa. Stvarnik nebes in zemlje je tudi tisti, ki zvesto ohranja svojo zavezo z Abrahamom in njegovimi potomci. V tej dvojni perspektivi se je začela izražati vera v vstajenje. Makabejski mučenci izpovedujejo v svojih preskušnjah:

Kralj sveta nas bo spet obudil k večnemu življenju, ker umiramo za njegove postave (2 Mkb 7,9). Radi izgubljamo po ljudeh življenje, ko smemo imeti od Boga dano upanje, da bomo po njem zopet obujeni (2 Mkb 7,14; prim. 7,29; Dan 12,1-13).

993 Farizeji (prim. Apd 23,6) in mnogi Gospodovi sodobniki (prim. Jn 11,24) so upali na vstajenje. Jezus ga določno uči. Saducejem, ki vstajenje tajijo, pravi: “Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne Svetega pisma in ne božje moči?” (Mr 12,24). Vera v vstajenje se opira na vero v Boga, ki “ni Bog mrtvih, ampak živih” (Mr 12,27).

994 A tu je še nekaj več: Jezus povezuje vero v vstajenje s svojo osebo: “Jaz sem vstajenje in življenje” (Jn 11,25). On sam bo poslednji dan obudil tiste, ki bodo vanj verovali (prim. Jn 5,24-25; 6,40) in ki bodo jedli njegovo telo in pili njegovo kri (prim. Jn 6,54). Jezus že sedaj daje znamenje in poroštvo za to, ko nekaterim mrtvim vrne življenje (prim. Mr 5,21-42; Lk 7,11-17; Jn 11) in napove s tem svoje lastno vstajenje, ki pa bo drugačnega reda. O tem edinstvenem dogodku govori kot o “znamenju preroka Jona” (Mt 12,40), o znamenju templja (prim. Jn 2,19-22): s tem napove svoje vstajenje tretji dan po svoji smrti (prim. Mr 10,34).

995 Biti Kristusova priča pomeni biti “priča njegovega vstajenja” (Apd 1,22; prim. 4,33), spadati med tiste, ki so “z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih” (Apd 1O,41). Krščansko upanje na vstajenje je v celoti zaznamovano s srečanji z vstalim Kristusom. Vstali bomo kakor on, z njim in po njem.

996 Že od samega začetka je krščanska vera v vstajenje naletela na nerazumevanja in nasprotovanja (prim. Apd 17,32; 1 Kor 15,12-13). “V nobeni točki krščanska vera ne naleti na več nasprotovanja kakor pri vstajenju mesa” (sv. Avguštin, Psal. 88,2,5). Zelo splošno je sprejeto, da se po smrti življenje človeške osebe nadaljuje na duhovni način. Toda, kako verovati, da bi to telo, ki je tako očitno umrljivo, moglo vstati k večnemu življenju?

Kako mrtvi vstajajo?

997 Kaj se pravi “vstati od mrtvih”? V smrti, ločitvi duše in telesa, zapade človekovo telo minljivosti (trohljivosti), medtem ko gre njegova duša naproti srečanju z Bogom, čeprav še ostane v čakanju na to, da bi bila spet zedinjena s svojim poveličanim telesom. Bog bo v svoji vsemogočnosti dokončno podelil neminljivo življenje našim telesom, ko jih bo z močjo Kristusovega vstajenja zedinil z našimi dušami.

998 Kdo bo vstal od mrtvih? Vsi ljudje, ki so umrli: “tisti, ki so delali dobro, bodo vstali k življenju, tisti pa, ki so delali hudo, bodo vstali k obsodbi” (Jn 5,29; prim. Dan 12,2).

999 Kako? Kristus je vstal s svojim lastnim telesom: “Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz” (Lk 24,39). Vendar ni prišel nazaj v zemeljsko življenje. Prav tako bodo v njem “vsi vstali s svojimi lastnimi telesi, katera nosijo sedaj” (4. lateranski koncil: DS 801), a to telo bo “preobraženo” po podobnosti s Kristusovim “poveličanim telesom” (Flp 3,21), preobraženo v “duhovno telo” (1 Kor 15,44):

Pa bo kdo rekel: “Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo?” Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če prej ne umrje. In to, kar vseješ, ni prihodnja rastlina, ampak golo zrno … Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti; ... mrtvi bodo vstali neuničljivi … Zakaj to, kar je uničljivo, si mora obleči neuničljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost (1 Kor 15,35-37.42.52-53).

1000 Ta “kako” presega našo domišljijo in naše umevanje; dosegljiv je samo v veri. Toda naša udeležba pri evharistiji nam že daje predokus preobraženja našega telesa po Kristusu:

Kakor kruh, ki prihaja iz zemlje, potem ko je prejel klicanje Boga, ni več navaden kruh, temveč evharistija, sestoječa iz dveh reči, ene zemeljske in druge nebeške, tako tudi naša telesa, ki prejemajo evharistijo, niso več trohljiva, ker imajo upanje na vstajenje (sv. Irenej, haer. 4,18,4-5).

1001 Kdaj? Dokončno “poslednji dan” (Jn 6,39-40.44.54; 11,24); “ob koncu sveta” (C 48). Vstajenje mrtvih je namreč po notranje povezano s Kristusovo paruzijo (drugim prihodom):

Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu (1 Tes 4,16).

Obujeni s Kristusom

1002 Če je res, da nas bo Kristus obudil “poslednji dan”, je tudi res, da smo na neki način že sedaj vstali s Kristusom. Krščansko življenje je namreč po delovanju Svetega Duha že sedaj na zemlji deležnost pri Kristusovi smrti in vstajenju:

S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, ker ste verovali v mogočnost Boga, ki ga je obudil od mrtvih … Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na božji desnici (Kol 2,12; 3,1).

1003 Po krstu zedinjeni s Kristusom so verujoči že stvarno deležni nebeškega življenja vstalega Kristusa (prim. Flp 3,20), toda to življenje ostaja “skrito s Kristusom v Bogu” (Kol 3,3). “Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu” (Ef 2,6). Hranjeni z njegovim telesom v evharistiji že pripadamo Kristusovemu telesu. Ko bomo poslednji dan vstali, se bomo tudi mi “prikazali z njim v slavi” (Kol 3,4).

1004 V pričakovanju tega dneva sta telo in duša verujočega že deležna dostojanstva pripadnosti Kristusu; iz tega izhaja zahteva po spoštovanju lastnega telesa, a tudi telesa bližnjega, še posebej ko trpi:

Telo je … za Gospoda, Gospod pa je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje! ... Ne pripadate sebi … Zato poveličujte Boga v svojem telesu (1 Kor 6,13-15.19-20).