2041 Cerkvene zapovedi dobivajo svoje mesto na tej črti nravnega življenja, ki je povezano z bogoslužnim življenjem in dobiva iz njega hrano. Obveznost teh pozitivnih zakonov, ki so jih izdale pastoralne oblasti, ima za svoj cilj, da vernikom zagotavlja nujno potrebno najmanjšo mero v duhu molitve in v nravnem prizadevanju, v rasti ljubezni do Boga in do bližnjega:

2042 Prva zapoved (“Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši”) zahteva od vernikov, da se udeležijo obhajanja evharistije, kjer se zbira krščanska skupnost na dan, ko se spominjamo Gospodovega vstajenja (prim. ZCP kan. 1246-1248; CCEO kan. 881,1.2.4).
Druga zapoved (“Spovej se svojih grehov vsaj enkrat v letu”) zagotavlja pripravo na obhajanje s prejemom zakramenta sprave, ki nadaljuje delo krstnega spreobrnjenja in odpuščanja (prim. ZCP kan. 989; CCEO kan. 719).
Tretja zapoved (“Prejmi sveto Rešnje telo vsaj v velikonočnem času”) zagotavlja minimum glede prejemanja Gospodovega telesa in krvi, povezanih z velikonočnimi prazniki, izvirom in središčem krščanske liturgije (prim. ZCP kan. 920; CCEO kan. 708; 881,3).
Četrta zapoved (“Posvečuj zapovedane praznike”) dopolnjuje praznovanje nedelje z udeležbo pri glavnih bogoslužnih praznikih, ki častijo skrivnosti Gospoda, Device Marije in svetnikov (prim. ZCP kan. 1246; CCEO kan. 881,1.4; 880,3).
Peta zapoved (“Posti se zapovedane postne dni”) zagotavlja čase askeze in pokore, ki nas pripravljajo na bogoslužne praznike; Ti časi nam pomagajo, doseči obvladanje svojih nagonov in svobodo srca (prim. ZCP kan. 1249-1251; CCEO kan. 882).
Verniki so tudi dolžni, da vsak po svojih močeh poskrbijo za materialne potrebe Cerkve (prim. ZCP kan. 222).