31 Človek, ki je ustvarjen po božji podobi in poklican, da spoznava in ljubi Boga, odkriva pri iskanju Boga neke “poti” za dostop k spoznanju Boga. Imenujemo jih tudi “dokazi za božje bivanje”, ne sicer v pomenu takih dokazov, kakršne iščejo naravoslovne znanosti, marveč v pomenu “konvergentnih in prepričljivih argumentov”, ki omogočajo doseči resnične gotovosti.
Te “poti” približanja k Bogu imajo za svoje izhodišče stvarstvo: tvarni svet in človeško osebo.

32 Svet: Na podlagi gibanja in nastajanja, prigodnosti, reda in lepote sveta moremo spoznati Boga kot izvir in cilj vesoljstva.
Sv. Pavel trdi o poganih: “Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Zakaj od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij: njegovo večno mogočnost in božanskost” (Rim 1,19-20; Apd 14,15.17; 17,27-28; Mdr 13,1-9).
In sv. Avguštin: “Vprašaj lepoto zemlje, vprašaj lepoto morja, vprašaj lepoto ozračja, ki se razteza in razpršuje, vprašaj lepoto neba (...) vprašaj vse te stvari. Vse ti odgovarjajo: Glej, lepe smo. Njihova lepota je izpoved (“confessio”). Te lepote, podvržene spreminjanju, kdo jih je naredil, če ne Lepi (“Pulcher”), ki ni podvržen spreminjanju?” (serm. 241,2).

33 Človek: S svojo odprtostjo za resnico in za lepoto, s svojim čutom za nravno dobro, s svojo svobodo in z glasom svoje vesti, s svojim teženjem po neskončnem in po sreči se človek sprašuje o bivanju Boga. V teh odprtostih zaznava znamenja svoje duhovne duše. Ta duša, “seme večnosti, ki ga človek nosi v sebi in ki ga ni mogoče skrčiti zgolj na tvar” (CS 18,1; prim. 14,2), ne more imeti svojega izvira drugje kakor samo v Bogu.

34 Svet in človek pričujeta, da nimata sama v sebi niti svojega prvega počela niti svojega poslednjega cilja, marveč da imata delež pri Biti sami, ki je brez začetka in brez konca. Tako more človek po teh različnih “poteh” priti do spoznanja obstoja neke realnosti, ki je prvi vzrok in poslednji cilj vsega, “in ki ga vsi imenujejo Bog” (sv. Tomaž Akv., s.th. 1,2,3).

35 Zmožnosti, ki jih ima, napravljajo človeka sposobnega spoznati obstoj osebnega Boga. Da pa bi človek mogel vstopiti v njegovo intimnost (notranjost), se je Bog hotel človeku razodeti in podariti človeku milost, da bi mogel sprejeti to razodetje v veri. Kljub temu nas morejo dokazi za obstoj Boga disponirati (pripraviti) za vero in pomagati, da vidimo, kako ne nasprotuje človeškemu razumu.